Slovenski narod je zatajil človeka, ki mu je dal prvo knjigo in Slovence prvi poimenoval kot narod. Kar nekaj stoletij matere niso upale poimenovati svojih sinov z imenom Primož – veljalo je namreč za sramotno! Priimek Trubar pa je povsem izginil. Kdaj ga bomo rehabilitirali, namesto da se ga sramujemo?

Letos praznujemo 500 let Lutrove reformacije; ta častitljiva obletnica je priložnost, da osvetlimo slovenski protestantizem – najustvarjalnejše dejanje naše zgodovine. Takrat smo dobili prvo slovensko knjigo, s katero je Primož Trubar slovenski jezik, ki je veljal za barbarskega, povzdignil v knjižni jezik. Primož Trubar je bil tudi prvi, ki nas je Slovence poimenoval kot narod: »Moji lubi Slovenci«. O tem pomembnem obdobju in liku Primoža Trubarja smo se pogovarjali s teologom, pastorjem Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu in univerzitetnim profesorjem dr. Danielom Brkičem, rojenim Novomeščanom, ki je prvi poudaril nujnost simbolne ekshumacije Primoža Trubarja.

Kaj bi – ko govorimo o slovenski identiteti – še zlasti morali vedeti o Primožu Trubarju in drugih protestantih iz časa reformacije?

Zagotovo je bila slovenska reformacija najustvarjalnejše dejanje naše zgodovine. Leta 1550 je dala prvo slovensko knjigo, Trubarjev Katekizem in Abecednik, in nato so se vse do leta 1592 vrstili neverjetni dosežki slovenskih protestantov: Jurij Dalmatin je prevedel celotno Sveto pismo in tako smo leta 1584 dobili Biblijo v maternem jeziku kot dvanajsti narod na svetu, kar nas uvršča v sam vrh! Protestanti so dokazali, da je v jeziku, ki so ga drugi šteli za barbarskega, mogoče napisati največjo civilizacijsko knjigo. Adam Bohorič je napisal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, dobili smo tudi prvi besednjak, Megiserjev nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar. Trubar pa je v slovenski Cerkovni ordningi postavil pravni in ustavni red v okviru takratnih avstrijskih dežel. Sebastijan Krelj – nanj je Trubar veliko stavil – je napisal Otročjo biblijo z znanimi pravopisnimi in jezikoslovnimi reformami. Protestanti so zaslužni za prve tiskarne, knjižnice, glasbene zapise, zametke šolstva in slovensko narodno zavest. A kaj, ko so protireformacijske komisije ob koncu leta 1600 v Ljubljani samo v enem dnevu sežgale več tisoč slovenskih knjig!

Če so Brižinski spomeniki iz 10. stoletja najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku, je Trubarjevo revolucionarno delo druga noga, da lahko naš narod pokončno stoji in hodi. Kajti lahko bi rekli, da je slovenski narod do 16. stoletja sicer imel svoje ozemlje, a so mu vladali drugi. Imel je tudi zgodovino, ki so jo prav tako usmerjali drugi; čisto zares pa je imel svoj lastni jezik, in to po zaslugi protestantov, ki so ga povzdignili v knjižni jezik in mu določili standard.

Svet pozna Lutrovo reformacijo, vi pa trdite, da je Trubar celo večji od Lutra.

Da, zame je Trubar večji od Lutra, ki je sicer briljanten … Kajti Trubar ni bil reaktiven, ampak korektiven. Ni bil disharmoničen, ampak harmoničen. Ni bil diametralen, ampak komplementaren. Ni bil antagonist, ampak protagonist. Ni bil divergenten, ampak konvergenten. Ni bil konflikten, ampak kompatibilen. Ni bil obremenjen ne s kompleksi ne s stereotipi. Ni bil človek kloštra, ampak svetovljan. Njegova osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanja in nenehnega dialoga z vsemi. Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj »biblijskega zavoda« v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560–1564) poskrbel za natis za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: v latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu. Trubar je bil že takrat, ko še nihče o tem ni niti sanjal, ekumenski in globalen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, s katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu in razmišljal o evangelizaciji Turkov, imel je stik z vsemi tedanjimi smermi reformacije, še posebno s kalvinizmom.

Primož Trubar je pokopan v mestu Derendingen – predaleč, da bi mu Slovenci prinašali rože na grob ... Kako bi bila sprejeta vaša pobuda za simbolno ekshumacijo tega velikega Slovenca?

Žal je moral Trubar leta 1548 iz Šentjerneja, kjer je služboval, pobegniti na Nemško in delovati iz izgnanstva, iz »nikdirdoma«, čeprav nas je – kot prvi slovenski Evropejec in prvi evropski Slovenec – krstil kot narod in nas poimenoval: »Moji lubi Slovenci«. Sprašujem se, kdaj ga bomo rehabilitirali, namesto da bi se ga sramovali. Pokojni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil leta 1959 pokopan v Lemontu v ZDA, je bil aprila 2013 vnovič pokopan v ljubljanski stolnici ... Jaz pa – z vsem spoštovanjem do domnevnega groba Primoža Trubarja v cerkvi svetega Gala v Derendingenu – poudarjam nujnost Trubarjeve simbolne ekshumacije. Če držijo nekatere teze, da v Trubarjevem grobu ni Trubarja, pa zagotovo leži na pokopališču omenjene cerkve ... Vsekakor je treba poiskati način izvedbe simbolnega prenosa; morda vsaj prenos zemlje z omenjenega pokopališča v Trubarjevo rojstno zemljo, ki jo je tako zelo ljubil, in ji postaviti spomenik. To idejo sem prvič javno povedal na večeru, ki ga je novomeška založba Goga posvetila 500-letnici reformacije, in publika jo je pozdravila z navdušenim aplavzom. Uradna pot do izvedbe tega pa je verjetno zelo dolga in zelo zapletena, toda nekje je treba začeti, se o tem pogovarjati in pisati ...

Ker smo v predvolilnem času, je ideja o vrnitvi Primoža Trubarja domov lahko tudi vabljiva politična tema – vse stranke po vrsti bi jo verjetno pograbile ... Kako se izogniti politizaciji te teme in zagotoviti spoštljiv odnos ter omogočiti vrnitev velikega Slovenca?

Bojim se, da bi Primož Trubar spet postal plen, tokrat tako ali drugače ukročenih volkov, najbolj sveta stvar naroda pa igra politikantstva, populizma in demagogije. »Hude jame« so dokaz dosega zmožnosti naše pietete do pokojnih, medtem ko celo v nacističnem rajhu nikomur ni prišlo na misel, da bi Trubarjev grob – grob nearijskega Slovana! – onečastil. Na vratih cerkve v Derendingenu je Trubarjeva spominska plošča tudi v slovenskem jeziku. Mi, majhen narod, pa se bojimo lastne sence, namesto da bi bili veliki v sebi. Brez odpuščánja ni prihodnosti. Potrebujemo spravo v srcu, ne pri mašah, na mitingih, predvolilnih kampanjah in proslavah pred kamerami, saj tako le znova vzplamtita revanšizem in dvoboj. Žal sta politika in religija edini stvari, ki na smrt spreta dobre ljudi.

Na pogovoru na ob 500-letnici Lutrove reformacije ste izrekli nekaj precej nenavadnih trditev, med drugim tudi, da je sedanji papež Frančišek pravzaprav človek protestantskih načel, da je včasih bolj protestantski od protestantov. In ob tem ni nihče protestiral …

Papeža Frančiška ocenjujem za novega Lutra. Tudi drugi vatikanski koncil (1962–1965) ocenjujem kot koncil zapoznele Lutrove reformacije, a žal oboje prepozno. Cerkev ne more več reševati sveta, ker je treba urgentno reševati Cerkev zaradi sekularnega krščanstva. V bistvu Evropa še nikoli ni bila evangelizirana, ampak zakramentalizirana; krščanstvo ji je bilo politično vsiljeno s pokristjanjevanjem in prekrščevanjem. Toda ne rodiš se kot kristjan, kristjan postaneš s svojo odločitvijo in krščanstvo živiš. Luter Cerkve ni hotel razdeliti, ampak jo je hotel obnoviti. Latinski izraz »protestare« izvorno pomeni pričevati, ne pa nekoga prepričevati. Reformacija uči, da je treba Cerkev nenehno reformirati. Za Lutra, ki je bil briljanten teolog, pa tudi velik mistik, mislec in pisec, je bil Bog vedno pravičen, skrivnosten in nedoumljiv. Če bi ga lahko razumeli, ne bi bil Bog. Všeč mi je njegova izjava: »Nič ni tako majhno, a da Bog ni manjši. Nič ni tako veliko, a da Bog ni večji … On je neizrekljivo in nedopovedljivo bitje, iznad in zunaj vsega, kar lahko imenujemo ali mislimo.«

Kakšna so sploh načela reformacije?

Trajno načelo reformacije je »ad fontes«, nazaj k izvirom, kajti voda je najčistejša pri izviru in samo žive ribe lahko plavajo proti toku, medtem ko mrtve ribe njen tok odnaša. Vračati se je treba na izvir čistega Kristusovega Evangelija, kajti rečni pritoki človeških naukov vnašajo umazanijo. V tem smislu je bila v času reformacije tudi kritika prodaje odpustkov za pretekle, sedanje in celo prihodnje grehe ter za grehe rajnih. Zato je Luter zavračal »magisterium« rimske Cerkve kot edine razlagalke Svetega pisma. Ločeni osebi, ki sta vsaka na svojem bregu široke reke, lahko prideta skupaj le tako, da se vsaka na svoji strani reke vrne k izviru. Izvir je skupna točka, Sola scriptura, samo Sveto pismo, a žal se to (še) ni zgodilo.

Protestantske dežele so demokratične, moderne ter gospodarsko, finančno, tehnološko in predvsem socialno zelo napredne, še zlasti skandinavske. Pri nas pa se, z izjemo Prekmurja, drži protestantizma stereotip.

Protestantizem ni monolitno enoumje, diktatura hierarhije in sveta pokorščina, ampak mavrica barvitih modifikacij, kajti vsak človek je svobodni unikum. Zato imamo tudi žensko duhovništvo; v Sloveniji je kar nekaj duhovnic. Nazadnje je bila posvečena v novomeški Cerkvi. Ker so protestantski verniki svobodni, to posledično omogoča nastanek novih smeri, ki so »reformacija reformacije« ali »Cerkvice v Cerkvi«. Tudi v času reformacije jih je bilo več. Skozi vso zgodovino krščanstva pa so bile prisotne tudi razne deviacije. Še zlasti če Cerkev nima objektivne teologije, se izrodi v subjektivne evforične sekte in kulte. Tudi v Sloveniji danes cveti marketing duhovnih šarlatanov.

Slovenski protestantizem je barvit: tradicionalno evangeličanski, klasično evangeljski in tudi ultrakarizmatičen, ki pa je neavtohton, uvožen in po moji oceni šušmarski, usodno nevaren in heretičen.

Pravite, da današnji svet ne potrebuje krščanstva, ampak Kristusa ...

Protestantske Cerkve smo ekumensko odprte za novo evangelizacijo z vsemi krščanskimi Cerkvami, toliko bolj, ker Evropa živi sekularno – posvetno – krščanstvo. Danski protestantski teolog in filozof Sören Kierkegaard je izjavil, da je največji sovražnik krščanstva krščanstvo. Protestanti smo manjšina, a smo lahko kot neznatna začimba, ki daje okus hrani. Nismo več stigmatizirani, ampak smo prepoznavni kot družbeno angažirani. Rad povem, da je na svetu veliko rimskih katolikov, pravoslavnih in protestantov, a malo kristjanov. Zato pravim, da naš svet ne potrebuje krščanstva, ampak Kristusa. Gandi je rekel: »Vaš Kristus mi je všeč, vi pa ne, ker tako ne živite.« Bojim se, da bo v času, ko imamo ljudje do institucionalne in skorumpirane vere upravičen odpor, krščanstvo postalo ne le folklorno, ampak fosilno krščanstvo. Moralni relativizem, etične dileme, ideološki kolonializem, populizem in politikantstvo gredo v smer, da bodo v cerkvenih klopeh sedeli krščeni brezbožniki, dvoličneži, ki obračajo plašč po vetru. Evropejci se nismo obrnili le proti Bogu, ampak proti življenju. Ustvarjamo kulturo smrti, nihilizma in totalne apatičnosti. Živimo v polnih mestih praznih ljudi. Vero pa je teže živeti kot zanjo umreti. Modri Platon bi nam povedal: »To, da se otroci bojijo teme, je normalno, da se odrasli bojijo luči, pa je nenormalno.«

In za konec – na kaj bi nas še želeli opozoriti?

Ne morem drugače, kot da se spet vrnem k Trubarju. Žal se je nacionalna mitologija v iskanju slovenske narodne identitete kot osnove slovenske državotvornosti bolj pripravljena pokloniti Celjskim grofom, ki se niso imeli ne za Slovence ne za Nemce, kot Primožu Trubarju, velikemu slovenskemu sinu, a (žal) protestantu.