Zarja Jana

Lahko bi bila tudi manekenka, sem rekla in dobila odgovor, da tudi je, no, fotomodel. Pozneje sem na spletu našla precej njenih posnetkov – od igrivih rokerskih podob do zrele lepotice, ki jemlje dih. Čudila sem se, kako to prijetno in preprosto dekle, ki je sedelo poleg mene, stopa po modnih brveh tako kraljevsko. Nič domišljavosti v njenem nastopu, le nekaj privzdignjenega. »Ne, ne morem biti domišljava, to ni v moji naravi; kadar stopam po odru, mislim le na korake, na predstavo, katere del sem.«  

Travmatično otroštvo. Po nekaj srečanjih v okviru projekta Stara mesta – novi rezultati, ki se seli med sedmimi partnerskimi državami, tudi Slovenijo, smo začeli klepetati in postali dobri znanci. Tako se mi je Efi pridružila med odmorom in bolj kot o svoji manekenski karieri govorila o svojem življenju. Na naslednjem srečanju, ki je bilo v Atenah, me je povabila v Alimos, kjer je doma. Kako bom prišla tja, sem jo vprašala in izvedela, da je to del petmilijonskih Aten. Za Grke so Atene samo območje prvotnega mesta, okoliška mesta, ki so zlita z modernimi Atenami, pa so ohranila svoja imena. Alimos je sedaj občina s 60 tisoč prebivalci in najlepšimi plažami v urbanem delu Aten. Tu je Efi kar izlila svojo zgodbo: o mami, očetu, očimu, študiju, otoku Siros, kjer živi njena babica in kjer je tudi začela svojo politično pot. Prinesla je prigrizek, kavo in sok – tako bo lažje klepetati, je dejala.

Ko je bila stara tri leta, je njen oče zaradi infarkta umrl v maminih rokah. Premajhna je bila, da bi se ga lahko spominjala, je pa ves čas »nekako z njo«. Sledilo je grozno obdobje – mama se je morala zaposliti in je bila cele dni v službi, Efi pa je v vrtcu jokala za njo. »Zame je bilo to zelo travmatično, strašljivo in boleče obdobje, ki mi je pustilo posledice. V času odraščanja me je mama vodila od psihologov do psihoterapevtov in iskala pot iz mojih stisk.« Verjetno se Efi, ki bo v kratkem stara 30 let in govori več tujih jezikov, tudi zato občasno besede zataknejo v grlu, da jih težko izreče.

Poletja je preživljala pri babici na otoku Siros, se igrala s sestričnami in bratranci, bila v naravi, med rožami in živalmi. Kasneje ji je veliko pomenil tudi študij filologije, ki zajema klasične jezike, književnost, zgodovino, filozofijo. Vitko in visoko Efi so že kot srednješolko vabili v modni svet, pridružila pa se jim je šele kot študentka: »Da sem si prislužila nekaj denarja in si lažje kupila kakšno lepo oblačilo.«

Druga plat modnega sveta. Po diplomi je z maminim in očimovim dovoljenjem odšla v Milano na prva snemanja in takoj dobila angažmaje. Za veliko modnih velikanov je delala, toda glamurozno življenje modnega sveta je kmalu pokazalo tudi drugo plat. »Šest mesecev nismo dobile plače; le žepnino in obvestila, koliko so nam odtrgali od plače za posteljo. Dobesedno za posteljo, kajti včasih nas je bilo celo osem v majhnem stanovanju in vsaki so za to odtrgali po 800 evrov!« Takrat se je tesneje povezala s kolegico iz Slovenije, učiteljico fizike; kot državljanki EU sta začeli uveljavljati svoje pravice in zahtevali več samostojnosti. Dekleta iz Ukrajine in drugih držav zunaj EU si tega niso mogle privoščiti. Pa tudi starejši sta bili in bolj izobraženi. Poiskali sta si vsaka svojo garsonjero, najemnina pa je bila nižja kot za posteljo v skupni spalnici. »Hudo mi je bilo za dekleta, ki so bile povsem brez pravic, skoraj še otroci, premlade za to, da bi se postavile zase; tudi jezika niso znale. Mnoge so celo na prigovarjanje staršev vztrajale, češ, za slavo in bogastvo je treba malo potrpeti. In mnoge so – s 'pomočjo' agentov – zapadle v mamila.« Tudi Efi je bila deležna pritiskov, še zlasti glede hujšanja.« Včasih mi je bilo od lakote slabo, bila sem na tem, da bom omedlela. To, kar počnem, ne sme biti moja edina pot, sem si rekla in se v Milanu vpisala na program EU project manager. To mi je dalo novega vetra v jadra, vrnilo mi je samozavest in samospoštovanje. 

Več v reviji Zarja Jana št. 1, 7. 1. 2020