»Iz lastnih izkušenj in pogovorov z ljudmi, ki imajo podobno diagnozo, sem spoznal, da je shizofrenija ena najslabših nalepk, s katerimi si lahko označen,« pravi avtor knjige Shizofrenija, moja sopotnica (Celjska Mohorjeva družba, 2010) Philip Hill v uvodu. In nadaljuje pripoved o tem, kako je kljub težavam, ki jih ta težka diagnoza prinaša, preživel in živi. Magistriral je in se zaposlil kot socialni delavec. To je knjiga o pogumu, bi rekla. Knjiga o (skoraj) uresničenih sanjah.

Prva izdaja

Phila Hilla sem spoznala v Birminghamu pred dvema letoma in takrat mi je prinesel v branje zapiske ter me vprašal za mnenje. Moja angleščina je bila še uboga, pa sem kljub temu razbrala duhovite stavke in dragocene opise, zato sem mu predlagala, naj spremeni nekaj imen in knjigo izda. Skrbelo ga je namreč, kako se bodo odzvali tisti, ki v knjigi nastopajo. Zbral je pogum in pri angleški založbi Chipmunkapublishing je septembra 2008 izšla Philova avtobiografija z naslovom Living out of the book. Phil v njej opisuje svojo pot od zgodnjega otroštva in učnih težav do diagnoze shizofrenije, pa potem do diplome in magisterija ter službe socialnega delavca. Dobršen del poti je imel zloveščo sopotnico, vendar se ni dal. Če je hotel napisati, kako je v psihozi, ko je človek zares nor, je moral napisati, kako se je pojavila, in če je hotel napisati to, je moral napisati vse. Vse o sebi, o svoji družini, svojih ljubeznih in svojih strahovih, o psihiatrih in zdravilih, dvomih in uspehih. Ko boste prebrali Philovo knjigo, vam tudi shizofrenija ne bo več tuja.
»Za osebe s shizofrenijo in njihove svojce je knjiga nepogrešljiva. Priporočam jo v branje vsem, ki si želijo povečati poznavanje drugačnosti ter s tem obogatiti odnose,« je knjigi na pot zapisala psihiatrinja doc. dr. Mojca Z. Dernovšek.

Slovenska izdaja

In kako je knjiga prišla v Slovenijo? V Izoli je potekala Ozarina delavnica terapevtskega pisanja, ki se je je udeležila tudi prevajalka Teodora Ghersini, ki zloveščo sopotnico shizofrenijo prav tako dobro pozna. Beseda je dala besedo, ideja je padla, direktor Mohorjeve družbe prof. Jože Faganel se je strinjal, in Teodora se je lotila dela. Philovo prizadevanje jo je toliko spodbudilo, da se je tudi sama znova odločila za študij. Po nekaj mesecih je lahko zadovoljna: izpite izdeluje z deseticami. Prav gotovo ji je prevajanje pomagalo spet malo bolj sprejeti svojo sopotnico; ob pogledu na Philovo pot se tudi njena ni zdela več tako grozna in spoznala je, da si omejitve pravzaprav postavljamo sami. Enako se bo zgodilo bralcu, poleg tega pa bo dobil še kup koristnih namigov, kako živeti s shizofrenijo.
Bolezni si ne izbiramo; izbiramo si lahko poti, po katerih bomo hodili z njimi. Duševna bolezen je ena najtežjih preizkušenj predvsem zaradi stigme, ki se še vedno drži ljudi z motnjami v duševnem zdravju. Knjiga Phila Hilla precej pripomore tudi k razumevanju shizofrenije in duševnih motenj na splošno, kot normalnega dela družbene stvarnosti, ki se ga ni treba bati, pred katerim ni treba bežati ali si zatiskati oči. Treba ga je sprejeti.

Literatura »z druge strani«

Philova knjiga Shizofrenija, moja sopotnica spada v korpus literature, ki smo jo napisali ljudje z lastno izkušnjo duševne motnje, psihiatričnega sistema in zdravljenja, ljudje, ki smo vse to doživeli in preživeli. Mislim, da bi mi pritrdil marsikateri psihiater, če zapišem, da se tudi stroka veliko nauči iz teh knjig. Predvsem pa tistim, ki nosijo podoben križ, taka knjiga vsaj malce pomaga pri sprejemanju samega sebe, svojega trenutnega stanja, in jim vliva upanje, da s psihiatrično diagnozo vendarle še ni vse izgubljeno.
Phil je dober človek, ki ga je življenje zaznamovalo že ob rojstvu. Kljub temu, pravi, je uresničil velik del svojih sanj. Katerega in kako, piše v knjigi, povem pa vam, da ni preprosto napisati knjige o tem, da si bil kdaj nor. Phil Hill je to zmogel. Sanjal je tudi o tem, da bo postal pisatelj – in sanje so se uresničile.