Raziskave iz različnih področij, kot so izobraževanje, dietetika in proučevanje vedenja, potrjujejo, da je lahko skromen skupni obrok pravzaprav skrito orožje družine v boju zoper pritiske, razčlovečenost in odtujenost, ki jih prinaša sodobni čas. Kakovostno družinsko kosilo pač ne nahrani le telesa, ampak tudi srce in dušo. Pri vsem hitenju in opravkih si zanj vse redkeje vzamemo čas, globoko v sebi pse zavedamo, da s tem izgubljamo nekaj pomembnega in vrednega. Na to opozarja tudi Jasper Juul, priznani strokovnjak in avtor knjig iz vzgoje in družinske terapije.

Sivolasi gospod, ki je z leti v očeh številnih staršev zrasel do položaja pravega guruja, nikoli ne govori o statistikah in se le redko sklicuje na raziskave. Ni mu treba; tako rekoč vse potrjujejo to, o čemer govori s stališča pozornega opazovanja in zdrave pameti že desetletja. Pri vsaki od svojih tem poudarja, da pravil ni in jih od njega nikoli ne bomo deležni v alinejah in desetih točkah. Je le pravi način, kako na ljudi okoli sebe gledati in kako z njimi ravnati. Vse preostalo prihaja v sedmih milijardah različnih oblik. Tudi v najinem pogovoru o pomenu hrane in skupnih obrokov ostaja zvest sam sebi. Kako bomo njegove nasvete prenesli v svoj vsakdanjik, prepušča nam samim.

Zakaj je tako pomembno, da družina skupaj je?
To je pravzaprav težko vprašanje. Še zlasti v času, ko ljudje v skupne obroke tako malo vlagajo. Ampak začniva takole – skupni obrok je kot turški bazar. Vsi so tam, vsi govorijo, vsi poskušajo prodati svojo robo. Na njem vedno zveš vse, kar se dogaja. Ni boljšega trenutka, da človek oceni stanje v svoji družini kot ob družinskem kosilu. Kako je vsak posebej, kako smo vsi skupaj, kaj se dogaja? Še posebno pomembno je za družine, kjer starši ali eden dela do večera in otrok čez teden skoraj ne vidi. V skupnem času pri večerji lahko vsi pridejo na tekoče z dnevnim dogajanjem, povejo o svojem delu in preverijo dinamiko v družini. V manjšem mestu na Danskem je zdravstveno osebje naredilo zanimiv poskus. Že dolgo so poslušali vse mogoče pritožbe nad otroki. Da ne ubogajo, da so sitni, da grizejo, da nočejo jesti. Pa so naročili družinam, naj dva tedna vsak dan kuhajo večerjo sami, jo pojejo skupaj z otroki in se pogovarjajo. Nič posebnega, a po dveh tednih je večina težav z otroki izginila sama od sebe.

Moderni starši ob omembi hrane verjetno prej pomislijo na hranilno vrednost in boj z otrokom, da bi končno pojedel nekaj zelenjave kot na druženje in povezovanje.

Več v tiskani izdaji revije Jana št. 16. 17.4.2012