Že pred leti se je umaknila iz soja medijskih žarometov, a vendar se je še vsi zelo dobro spominjamo. Najbolj po njenih nalezljivih dobri volji in nasmehu, ki sta ji ob njenem medijsko odmevnem grdem ločevanju za nekaj let zbledela, a danes je Saša Einsiedler spet taka, kakršno smo poznali. »Ko enkrat spet ugotoviš, kaj si želiš in kdo sploh si, življenje ni več matranje in borba, ampak nekaj lepega,« ponosno pripoveduje mama petih otrok, ki ji je tudi uspelo, da se je otresla strahu pred moškimi ter je že leto in pol zaljubljena. Svoje osebne izkušnje pri izvijanju iz pasti bolečih in slabih odnosov je nedavno napisala v knjigi, kako ji je uspelo, da je spet srečna, pa je razkrila tudi za nas.

Seveda, vsakomur godi ta občutek, da je ljubljen in da ljubi, se pa vedno bolj zavedam, da partnerska ljubezen ni edini pogoj za srečo. Celo pomembnejša se mi zdi ljubezen do življenja samega, ki jo vsi nosimo v sebi.

Ste morali premagati veliko strahov, da ste si zopet dovolili ljubezen?  Skoraj prepričana sem, da po zadnji ločitvi niste imeli prav lepega mnenja o moških.

Res je, takrat sem mislila, da nikoli več ne bom imela nikogar rada, razen seveda svojih otrok. Imeti nekoga rad in se nekomu predati, je bilo po moji izkušnji boleče. Zato sem seveda takrat govorila, da tega ne potrebujem in se ne grem več. V tem obdobju res nisem lepo mislila o moških. Do njih sem čutila prezir in sovraštvo. Ko sem spoznala svojega fanta, sem se šele prav zavedela tega svojega strahu do moških in do ponovne bolečine. To partnerstvo mi je pomagalo, da nisem več negativno naravnana do moških.

Verjetno je v podobnem položaju zelo veliko žensk. Kako se da premagati sovraštvo do moških?

Če hodiš po svetu z naravnanostjo, da so moški grdi in da ranijo, seveda težko spoznaš drugačnega. Tudi jaz sem po ločitvi vedno znova srečevala moške, ki so bili zelo podobni tistim iz mojih negativnih vzorcev, in takšnih si nisem več želela spoznavati. To se mi zdi zelo pomembno spoznanje. Ko veš, česa si ne želiš, se počasi začneš zavedati tudi tega, kaj bi sploh rad, in tudi verjeti v to, da obstajajo tudi drugačni moški. In potem začneš počasi spoznavati takšne.

Torej teorija vesolja, ki vse uredi. S kakšnimi lastnostmi vas je očaral vaš fant?

Saj vem, da se smešno sliši, a ker ne živiva skupaj, sva kot fant in punca … Torej, moj fant je tak, kot sem mislila, da jih ni.

Koliko vas je pri vašem odmevnem ločevanju in pri spoznavanju novih ljudi omejevalo to, da ste znana osebnost?

S tem sem že navajena živeti, saj me mediji spremljajo že od srednje šole. Dokler je vse v redu, ni problema, ko pa rešuješ osebne težave ali spoznavaš nove ljudi, je nekoliko težje. Kamorkoli pridem, vsi vedo, da imam pet otrok in dva nekdanja partnerja, in imajo o meni neko mnenje. Medtem ko jaz o ljudeh, ki jih ne poznam, ne vem nič. Vsekakor sem se včasih zaradi tega počutila nekoliko nelagodno. A teh okoliščin pač ne morem spreminjati. Lahko spremenim edino svoj odziv nanje in to sem tudi storila ter se s tem nisem preveč obremenjevala.

So vas odzivi ljudi kdaj negativno presenetili?

Pred leti, ko sem še brala forume in bolj spremljala dogajanje, sem veliko noči prejokala, saj je bilo ogromno neresnic in neverjetnih izmišljotin. Vedno sem bila v skušnjavi, ali naj se branim ali ne, ali naj nazaj napišem, da to sploh ni res, ali naj vse skupaj pustim. Na srečo sem se vedno zadržala in nisem reagirala. Mislim, da je to najbolj prav, saj sem tako izstopila iz tega sveta, katerega del se že dolgo ne čutim več, sveta, ki tako izraža svoje frustracije. S tem se ne ubadam.

Nedavno ste napisali knjigo Moja samopodoba je moja odločitev. Zakaj je priročnik namenjen samo  ženskam?

Ker smo bile ženske, morda to velja bolj za mojo in starejše generacije, deležne čisto drugačne vzgoje kot moški in ker je v nas še vedno vgrajen glas naših babic in prababic, ki nam šepetajo, da smo vredne manj kot moški. Pred kratkim sem se posvetila zgodovini slovenske ženske in temu, kako so naše babice živele še ne tako dolgo nazaj. Presenečeno sem ugotovila, kako malo so bile takrat ženske vredne. Če vemo, da se vzorci ne prekinejo v eni generaciji, temveč se vlečejo iz ene v drugo, je povsem jasno, da živimo danes povsem drugačno življenje, še vedno pa v nas odmeva njihov glas. Ta nam šepeta, da se moramo še bolj potruditi, da nas bodo drugi spoštovali in imeli radi, da moramo biti še lepše, še pametnejše, še prizadevnejše … In vse to tudi smo, smo uspešne, gradimo kariere, imamo otroke in skrbimo za družine … Nekaj časa smo s tem tudi zelo zadovoljne, a potem pride trenutek, ko  ugotovimo, da se okolica ne odziva na nas tako, kot si želimo, in da sploh nihče ne opazi, kako se trudimo. Postanemo nekako nevidne in samoumevne. Ženske hlastamo za tem, da bi nas kdo opazil, pohvalil, nam rekel, da nas ima rad, ali morda izrazil, da ni nič hudega, če nam vedno vse ne uspe. A vsega tega večinoma ne dobimo. Potem se začnemo še bolj truditi, saj si mislimo, da se morda nismo dovolj. Trudimo se in trudimo, postanemo utrujene, nezadovoljne in sitne, nato še zbolimo, skratka ne moremo več!

 

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 16, izid: 21.4.2015).

---