Na triatlonu jeklenih te namesto plavanja najprej čaka osem kilometrov veslanja po jezeru; imeti je treba torej močne roke. Potem je treba s kolesom kar  pošteno v klanec, preko Uskovnice proti planini Konjščica. Srce in pljuča delajo na polno. Tudi tek je gorski, cilj je pri Vodnikovi koči. Ni časa za počitek. Vse to so zmogle tudi tri mlade mamice iz naše zgodbe, ki so prejšnji konec tedna opravile s triatlonom jeklenih v Bohinju in si nedvomno zaslužijo vzdevek Jeklene.

Mame trojčic, dvojčkov in deklice so združili podoben življenjski slog in otroci. Dvojčka sta na svet prijokala na začetku letošnjega leta, trojčice in deklica pa so to poletje pihale v prvo svečko. Vse tri mamice so navdušene športnice, ki uspešno združujejo veselje do športa z materinsko vlogo. V preteklosti so se vse tri preizkusile v marsikateri športni preizkušnji na vrhunski ravni, tudi na zahtevni trasi triatlona jeklenih. Lani so tekmo izpustile, letos pridno trenirale, se poimenovale Jeklene mame in se odločile pomagati Društvu za pomoč prezgodaj rojenim otrokom.

Tri jeklene mame. Neža Osovnikar, mamica Pike, je v mladih letih trenirala smučanje, ker pa ji je postalo spuščanje po belih strminah kmalu premalo naporno, je sledila bratu, najhitrejšemu Slovencu Maticu. Pridno je trenirala atletiko. Med študijem stomatologije je atletsko stezo raje zamenjala za gozd in se začela udeleževati rekreativnih prireditev. V zadnjih letih je pretekla deset maratonov, predlani pa se je na triatlonu jeklenih uvrstila na drugo mesto, takoj za Tejo. Teja Kralj je mamica dvojčkov Pie in Nika. V mladosti se je ukvarjala z atletiko in nato s karatejem, tu je kot mladinka osvojila zlato na državnem članskem prvenstvu. Po nekaj zelo uspešnih mednarodnih tekmah sta jo svojeglavost in puberteta odtujili od športa, zasvojena je postala s potovanji in pustolovščinami. Po šestletnem življenju v tujini se je pred sedmimi leti vrnila v Slovenijo in prvič nastopila na triatlonu. Odtlej je redno stala na stopničkah. Tudi ko je januarja letos postala mamica, je nadaljevala s podvigi. Mala sta bila v vozičku, mamica zadaj.

Največ pozornosti pa je deležna Lucija Podlipnik, mamica trojčic Mete, Neže in Ajde. Kadar so vse skupaj, je skoraj gneča. Za seboj ima uspešno športnoplezalno kariero. Po njej se je preizkusila tudi v drugih športih, v Bohinju našla ljubezen – in triatlon jeklenih. Poleti 2012 je postala mamica treh pridnih deklic, ki ji očitno pustijo še toliko energije, da jo lahko sprošča s tekom, kolesarjenjem in veslanjem. Trenutno si še težko predstavlja, da bi poleg vsega hodila v službo, a se tolaži, da bodo del njenih nalog prevzele vzgojiteljice v vrtcu. Sicer trdi, da je vse možno, če je želja. Da lahko kakšna stvar počaka, recimo prah na knjižnih policah, in da se za dober družinski izlet splača pustiti kakšno gospodinjsko opravilo za naslednjič.

Včasih je vseeno težko biti jeklena mama. Neža Osovnikar o tem sicer pravi: »Jeklene mame smo še vedno samo mamice in zadovoljstvo naših otrok je pred treningi. Poleg tega smo punce oziroma žene. Pri meni je tu še ordinacija. Vse to zahteva veliko usklajevanja in dobre volje. Kolikokrat se je zgodilo, da sem si zjutraj v glavi pripravila približen načrt dneva, potem pa ni bilo varstva ali pa je pikica zaspala uro kasneje. Noge bi šle teč, srce je na dveh krajih, glava pa išče nove možnosti. Nočem dati stran vseh trenutkov samote, ko čutim, da telo deluje, ko je glava polna kisika in vem, da sicer ne bi ujela tistega žarka izza oblaka, jutranje meglice ali prvih barv jeseni. Med nami je vsaka na svoj način posebna. Občudujem mamo trojčic, zaradi njene organiziranosti in discipliniranosti, ker ji nikoli ne zmanjka volje in idej, ker zvečer, ko da punce spat (in ne gre veslat), še speče torto, skuha marmelado, skvačka copatke ali naštrika puloverček za svoje punce. Spoštujem mamo dvojčkov zaradi njene neizmerne energije, nalezljive dobre volje in sproščenosti. Kadar si z njo, imaš občutek, da lahko vse narediš, samo odločiti se je treba. In čeprav imamo vse tri skoraj vedno nasmeh do ušes, pridejo tudi trenutki, ko ni vse tako enostavno. Moral bi biti na dveh koncih hkrati in imeti šest rok. Kadar imaš občutek, da si sam za vse, utrujen in naveličan kombiniranja. Takrat je težko biti jeklena mama.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 37, izid: 10.9.2013).

---