Po treh zdravnicah je četrta znanstvenica leta postala filozofinja in sociologinja. Dr. Renata Salecl se ukvarja s temami, ki verjetno begajo vsakega od nas – tesnoba, izbira, ljubezen, sovraštvo, nasilje. Preučuje pojave v sodobni družbi in njen poklic je tudi njen konjiček, v življenju pa bi lahko počela marsikaj. »Če si radoveden, v resnici ni meja,« pravi. In ona je zelo radovedna. To jo tudi žene v nenehno raziskovanje, ki odpira vrata v novo razmišljanje. Vedno bolj tudi o tem, ali je zdajšnja družbena ureditev tista prava. Iz njenih knjig, ki so prevedene v številne jezike, se z idejami napaja tudi svetovno znani pisatelj Hanif Kureishi.

Še enkrat čestitke, ker ste postali znanstvenica leta po izboru naših bralk in bralcev. Dejali ste, da ste slišali in prebrali kar nekaj zanimivih komentarjev.

Ja, in posebej dobro se mi zdi, da gre ženska oziroma družinska revija, kakršna je Jana, z izbiranjem znanstvenice leta iz okov tradicionalnega ali pričakovanj o tem, o čem naj bi takšne revije pisale. Ob tem sproža možnost novih identifikacij za mlade ženske. Kaj imajo danes na voljo za identificiranje? Biti slaven, bogat, mlad, suh in lep. Pred kratkim je bila v Veliki Britaniji opravljena raziskava, v kateri so najstnice spraševali, kaj bi rade bile v življenju. Velika večina jih je odgovorila: žena nogometaša ali manekenka. V zadnjem času je poglavitno to, da se dobro poročiš in da si medijsko prepoznaven – ne zato, ker si nekaj naredil, se za to izobraževal, temveč ker si dobro videti. V Rusiji je ženska nad 25 leti že zunaj trga potencialnih partneric novih bogatašev. Za ženske je vedno težje v tej družbi. Prevladuje kultura slave in hitrih uspehov – resničnostni šovi, razni idoli, talenti dajejo občutek, da nas bo že nekdo odkril, samo prijavljati se je treba. Pri znanosti pa je ravno nasprotno – to je zelo počasna pot.

Kako si razlagate izbiro naših bralcev? Navajeni smo namreč, da so ljudje zelo kritični do družboslovcev, češ, v resnici ničesar ne proizvajajo. So zdaj drugačni časi?
Morda se v temah, ki sem jih v svojem raziskovanju obravnavala (tesnoba, izbira, ljubezen, sovraštvo, nasilje), ljudje lažje prepoznajo in se tičejo tudi njihovega življenja.
Po drugi strani pa stavi gospodarstvo bolj kot kadarkoli na znanost, ki nam bo pomagala s svojimi odkritji v industriji, tehnologiji. Družboslovje pa se predstavlja skoraj kot nebodigatreba.
Pojavlja se trend kritike družboslovja in humanistike – da je nekaj nepotrebno, balast, ki si ga družba v krizi ne more privoščiti. V preteklosti smo že imeli taka obdobja, a pozablja se na to, da družboslovje in humanistika širita duha, da nam pomagata razumeti posameznika, njegove zagate, strahove, fantazme, želje, odnose med ljudmi in do novih dognanj v znanosti. Danes mislimo, da nam bo ravno znanost (npr. nevroznanost, genetika) dala odgovore za spreminjanje, popravljanje posameznika; za predvidevanje, kaj se bo z njim zgodilo v prihodnosti, za preprečevanje delikventnosti. Družboslovje lahko pomaga pri kritičnem razmišljanju o pomenu znanosti.

Več v Jani št. 43, 26.10.2010