Za svojo  70-letnico pa si je zadala nastopiti na maratonu v Bostonu, prekolesariti Slovenijo (1400 km) in preplezati severno steno Triglava. Planinci  jo poznajo tudi kot odlično oskrbnico gorskih koč; zadnja leta oskrbuje kočo z njenim imenom –   Tonkino kočo, ki stoji med 16. in 17. ovinkom ceste na Vršič.

Izvirne jedi. V Tonkini koči 1380 metrov visoko je peč vedno zakurjena in iz nje vedno diši po svežem kruhu ter številnih drugih dobrotah. »Kruha še nikoli nismo kupili, sama ga pečem  –  z bučnimi semeni, rženega, konopljinega, s čebulo itd.,« pove in na mizo postavi  še topel »Tonkin štrudelj«. Doda, da je recept čisto preprost: domače testo, domača skuta in domača smetana ter gozdni sadeži. Rada ima »divjo hrano«: okoli koče nabere smrdljivko, ki stisnjena med prsti zadiši po krompirju, zato ima tudi ljudsko ime krompirjevka, ter z njo popestri krompirjeve, pa tudi druge zelenjavne jedi. Njeni gostje uživajo v koprivni juhi, spomladi pa jih je razvajala z rižoto s poganjki divjega hmelja in pokovke. Sedaj so na vrsti borovnice, maline, robide – na vse načine. »Na jedilniku imamo naše domače standardne jedi, poleg teh pa ponudim sezonske, če se le da, iz rastlinic, nabranih okoli koče.«  Če najde kaj časa, mimogrede nabere še kakšno zelišče za svojo znamenito čajno mešanico, in ga da v leseno sušilnico, narejeno prav zanjo. »Za čaj nabiram rastline od pomladi po pozne jeseni. Osnova so listi robide in maline, ki so dokaj nevtralni, tem pa dodajam bolj aromatične, kot so materna dušica, rman, bezeg, čober itd. Kopriv, čeprav so zelo zdrave, ne dodajam, ker zelo potemnijo čaj in nočem, da bi kdo mislil, da mu ponujam tri dni starega.«

Družinske preizkušnje. Tonka, ki je doma iz Selške doline, je na željo staršev najprej končala gospodinjsko šolo. Že njena mama je slovela kot odlična kuharica, še pri 80 so jo vabili za kuharico na ohceti. Toda Tonka je sanjala o poklicu socialne delavke, zato je študirala ob delu in po diplomi dobila službo na Elektru. »Povsem brez prakse in izkušenj sem se v službi soočila z zelo težkimi primeri, tudi z alkoholizmom; da bi bila kos svoji nalogi, sem se povezala z dr. Rugljem.« Kasneje se je zaradi moževih psihičnih težav skupaj z njim vključila v rehabilitacijski program in začela sta teči. Odtlej je pretekla številne 42- kilometrske maratone po svetu, na mnoge pa se bo še odpravila. Pa vendar je še vedno najbolj zmagovit spomin na prvi kilometer, ki ga je uspela preteči okoli Fužin, kjer so takrat živeli. Lani je bila na maratonu v Nemčiji, letos se pripravlja na tek v Grčiji; ta maraton bo tudi kvalifikacija za bostonskega, ki je – skupaj z vzponom po severni steni na Triglav (z vodnikom, seveda) in kolesarjenjem po Sloveniji – njen osrednji projekt za 70-letnico. Dotlej pa ima še dve leti časa. »Po malem tečem vse leto, z resnimi  pripravami na maraton pa začnem devet tednov pred tekmo. Postopno in previdno dodajam  kilometre, celotno progo pa pretečem šele na tekmi. To je preverjen pristop.«  Čez poletje, ko dela v koči, teče le zgodaj zjutraj, ko še ni gostov oziroma ti še spijo. Vstaja ob petih in si vzame eno uro zase. Skozi gozd preteče velik krog, kar je dovolj za vzdrževanje kondicije in za to, da si med tekom prečisti misli. Ob sedmih zjutraj je že izpod prhe in začenja nov dan v svoji kuhinji.

Kako različna je tišina. Gospa Tonka je tudi svetovna popotnica. »Letos bo šla naša pohodniška skupina ponovno v Južno Ameriko, v Patagonijo. To je zelo lep, slikovit svet z ledeniki, ki sežejo blizu 3000 metrov in ponekod  kar padejo v morje ... Ker so tam razdalje ogromne, veliko potujemo z letali, vlaki, avtobusi. To so dinamične poti,  taki pa so tam tudi ljudje.« Zanimivo je njeno razmišljanje, kako različna je tišina na primer v Peruju, kjer je bila  štirikrat, ali pa v Nepalu, kjer je bila šestkrat. »Trekingi so v Južni Ameriki povsem drugačni kot  v Himalaji, kjer smo lani pod Kančenzengo prehodili 170 kilometrov. Poti pod Himalajo so očiščujoče za telo in duha. Himalaja me vedno pomirja – tišina okoli mene in v meni je zelo blagodejna.« Vedno se spomni tudi naših uspehov v Himalaji in alpinistov, ki tam počivajo, kar jo še dodatno gane.

Bila pa je tudi na Grenlandiji, Islandiji, v Mongoliji, na Kitajskem, v Indiji, v Laosu,  Kambodži in  »okrog Manasluja«, pa na trekingu pod Everestom, v Tibetu, v Lantangu, indijski Himalaji. Letos spomladi je bila spet tudi na pohodu po Velebitu, ki jo vedno znova očara in navduši. Rada spoznava naravo, ljudi, dežele in … nove okuse.

Začelo se je z zarečenim kruhom. Posebno poglavje v bogatem Tonkinem življenju imajo gorske koče. Sprva je v koči delala med dopustom (tudi ko je bila že vodja  kadrovske službe na Elektru) in ob koncih tedna. Potem je hranila nadure za to, da je bila v kočah lahko vse dlje … Začela je v Mihovem domu pod Vršičem, nadaljevala na Golici in nato na Kriški gori, kot pomočnica je vmes delala tudi v Valvasorjevem domu pod Stolom. »Od nekdaj sem imela rada hribe; tam se napojim s čisto energijo. Želela sem si celo, da bi bila oskrbnica v kakšni visokogorski  koči; za nižje hribe, sem si rekla, bo čas na starost. Ker pa se zarečenega kruha hitro naješ, so me prosili, ali bi za dva meseca vskočila kot oskrbnica koče na Golici. Takrat sem se tudi prvič podala na to goro, ki sem jo sicer hranila za starost. In tam sem ostala  kar osem let.«

Sedaj je ponovno »na začetku« – le malo višje, na poti na Vršič, vendar v koči z njenim imenom. Ta koča je last Tonkine mlajše hčerke in zeta iz Kranjske Gore.  Tonkina starejša hčerka, ki je taksistka, z družino živi v Ljubljani. V središču Tonkine pozornosti so seveda štirje vnuki in tudi že prva pravnukinja. Verjetno pa velja tudi nasprotno, da je Tonka v središču njihove pozornosti, saj nima veliko otrok babice s tako polnim in bogatim življenjem, s takšnimi doživetji, s tolikšnimi talenti in energijo.

Njen pečat.  Okoli koče so rože v lončkih in v šopkih in vedno veliko zadovoljnih ljudi. Tonka je dala koči svoj pečat; ne le z izvirnimi jedmi – od gorske malice z zvitimi in svinjskimi rebrci do vegetarijanske Pehtine malice ter še marsikatere specialitete –, temveč tudi s knjižnico, ki jo ima v koči in navduši še zlasti tujce. Kjer je Tonka, tam je doma dobra volja, če je še toliko dela, vedno se mora najti čas za prijaznost in veselje. Ni  redko, da se sliši iz koče pesem. Čeprav Tonka pravi, da nima posluha, rada posluša petje in rada pleše. Tudi pozimi, ko je cesta na Vršič pogosto zaprta, je ob koncih tedna Tonkina koča odprta – za turne smučarje, pohodnike, za vse, ki jo radi obiščejo. Žal njihova koča, ki je v Triglavskem narodnem parku, ne more biti vključena v Planinsko zvezo Slovenije, kar jo žalosti, saj bi imeli planinci tako še dodatne popuste. Koča, poudari, je za ljudi, ne glede na to, od kod so, zato birokratskih omejitev ne more razumeti. »Povsod, še zlasti pa v gorah, bi morali težiti k povezovanju, ne pa k delitvam.«

Hiša v  Povljah. Gospa Tonka ima svoj dom v Povljah pod Storžičem. V svoji hiši preživlja čas, kadar ni v koči, na maratonu, na kolesarjenju, na trekingu, na potovanju. Družbo ji dela mucek Gatsby; z njim se lahko skoraj pogovarja. Kdo bi si mislil, da ob vsem, kar Tonka počne,  pozimi – med tednom, ko ni na Vršiču – tudi kleklja. S čipkami je zrasla,  tako kot gore, so del nje. Ob  klekljanju v tišini  in miru snuje nove načrte ter nato deluje tako, da jih tudi uresniči.