Kratko pojasnilo za začetek: ne želim se podpisati s polnim imenom, čeprav pišem v prvi osebi in o osebni izkušnji, ki je v celoti resnična. Morda bi me kdo skušal poiskati na družabnih omrežjih in želel več informacij. A za te nisem pristojen in usposobljen. In klinike, na kateri sem bil operiran, ne bom omenil z nazivom ali krajem, ker ni moj namen, da bi delal reklamo. Želim pa komu razbliniti nekaj dvomov in strahov, skozi katere sem šel v preteklih mesecih tudi sam.

Življenje z očali – nič strašnega

Spominjam se, kako si je začel moj oče nekoč, pred davnimi leti, kar naenkrat iz žepa suknjiča jemati očala, da bi videl ceno izdelka v trgovini, bral časopis ali, to se mi je zdelo še najbolj smešno, da bi lahko kot učenjak z očali čistil solato. Takrat je bil star štirideset let. In meni se je zdel to prvi znak, da se je začel starati.

Sam sem kasneje doživel popolnoma enako. Moje »druženje« z očali se je začelo natanko pri štiridesetih, zdaj sem star 55 let. Opešanemu vidu se je dalo odlično pomagati s progresivnimi očali, ki sem jih kar nekaj zadnjih let nosil dokaj navajeno in samoumevno. Motila so me pri kolesarjenju, nisem jih smel nepremišljeno odložiti, motilo me je, če niso bila povsem čista, a to ni nič posebnega in takšne zadrege pozna vsak »očalnik«. Celo nekaj zanimivih stvari sem doživel z njimi. Na primer to, da mi je v berlinski operi nanje sedel neki gospod (ki tam ne bi smel sedeti!) in jih povsem sploščil, a kakovostna stekelca se niso zdrobila in kovinski deli iz titana so se le skrivili. Obup! Še na uro in telefon nisem videl in komaj sem našel hotel. Naslednje jutro me je gospod, poln slabe vesti in krivde, pospremil k svojemu optiku, in ta je očala, brezplačno in prijazno, v celoti obnovil in so bila spet kot nova.

Treba bo po nova očala

Letos spomladi sem opazil, da moj vid ni več oster, oči so me skelele in oboje sem pripisal vsakdanjemu delu za računalnikom. Sklepal sem, da pač potrebujem nova očala z večjo dioptrijo. A me je optik presenetil z ugotovitvijo, da imam sivo mreno. Pri teh letih? Ali ni to bolezen, ki se pridruži človeku, ko ga je že zdavnaj zapustila cela vrsta drugih telesnih funkcij? Niti slučajno! Sivo mreno lahko dobi tudi »mlajši« človek pri petdesetih, ki ga še razganja, da bi na novo začel življenje ali vsaj predelal staro, zamenjal naslov, morda celino ali državo ali vsaj katerega od družinskih članov.

Ni pa diagnoza, nato potrjena še pri specialistu, zahtevala nič nujnega. Prej ali slej pa se bo treba odločiti za operacijo, mi je svetoval, ker se stanje na noben način ne bo izboljšalo, vid bo vsako leto le še slabši.

In kaj bova naredila z očali?

Naključje je hotelo, da sem le slab mesec pozneje službeno srečal uglednega profesorja, ki je zgradil več zasebnih oftalmoloških klinik po republikah bivše Jugoslavije ter ima v svojih ordinacijah vrhunsko ultrazvočno in lasersko opremo. »In kaj bova naredila z vašimi očali?« me je prijazno vprašal, še preden sva se začela pogovarjati o zadevah, zaradi katerih sva se srečala. Ponudil mi je brezplačen pregled v svoji ordinaciji in tam sem se lahko prepričal o vrhunski opremi. Ta je bolj spominjala na vesoljsko postajo z monitorji in drobnimi lučkami kot na ordinacijo. Prijazno osebje je bilo pravi balzam za uporabnika, navajenega javnega zdravstva. Povedano na kratko, bilo je kot v filmu, za katerega sploh nisem načrtoval, da si ga bom ogledal.

Rezultat: zdravnica mi je razložila, da sem primeren kandidat za poseg, hkrati lahko rešim težavo s sivo mreno in se znebim dioptrije. Ko se bom odločil, naj sporočim, naročili bodo leče v tujini in mi sporočili datum posega. Še nekaj podrobnosti: operirali bi obe očesi naenkrat, ker je postopek že tako rutinski in zanesljiv, da ni treba podvajati časa za okrevanje.

In cena? »To je relativna stvar. Pomislite, koliko bi dali za prenovo kopalnice, koliko vas stane oprema dnevne sobe, družinsko potovanje ali počitnice. In nato se odločite, ali bi podoben strošek namenili svojemu vidu in počutju,« je bil slikovit profesor.

Strah pred letenjem

Vse je bilo slišati sprejemljivo. A človek, v tem primeru jaz, ni jeklen in začnejo ga glodati dvomi. Saj je življenje z očali tudi povsem sprejemljivo. Ne bi bilo bolje stroška operacije investirati v obnovo fasade? Kaj pa če ravno pri meni ne bo šlo vse gladko? Če sem prav razumel, pri takšni operaciji ni popravnega izpita … In tako dalje. Profesor je tudi tokrat na moje dvome odgovoril zelo na kratko in z nasmehom: »50 milijonov ljudi na svetu je že doživelo tak poseg, in če bi šlo vsaj pri nekaterih kaj narobe, bi se o tem, verjemite, veliko govorilo.«

Najgloblje v dvome sem padel nekaj dni pred posegom, ko sem si za hip priznal, da sem ga polomil in mi je žal za odločitev. V mislih me je kar skelelo, da se bom moral posloviti od svoje leče v očesu, ki sem jo imel vse življenje, zdaj pa jo bodo izsesali in na njeno mesto porinili novo, kot so mi suhoparno razložili.

Če si vsaj tega ne bi tako nazorno predstavljal … Če bi mi vsaj rekli, da me bodo operirali, in amen. A da si pustiš pri živem telesu izsesati leče, pa čeprav to naredi ugleden strokovnjak?  Človek je res čudaško bitje. Bori se za občutek, da bo ostal v enem kosu, in žal mu je celo za lečo v očesu, pa čeprav ne deluje več, kot bi morala.

Dan D

Prišel je dan D ali dan za slovo od dioptrije. Na poseg me je spremljal brat, ki se je prijazno ponudil, da me bo vozil sem in tja, dokler bo treba. Čeprav o tem nisva govorila, sva si oba predstavljala, da bova podobna Kekcu in slepi Mojci, ki jo je treba voditi za roko naokrog, da ne pade v prepad. Ali vsaj da mi bo brat moral odpenjati hlače v nekaj kritičnih urah po posegu in me posaditi na stranišče, ki ga bom zatipal, dokler ne bom spet počasi spregledal. Zagotovilo zdravnice, da bom videl dobro že takoj po posegu in potem vsak dan samo še bolje, se mi preprosto ni zdelo verjetno.

Pred posegom se je za stekleno steno v operacijski sobi ekipa ukvarjala z drugim pacientom, mene so čakale osnovne priprave. Sterilno ogrinjalo in copati ter kapljice za anestezijo, kot so mi pojasnili, še pred tem nekaj tablet za umiritev in zniževanje očesnega tlaka. Po nekaj minutah počitka so me pospremili v operacijsko dvorano. V ležečem položaju sem počakal na zadnji del priprav, kirurg je takrat že vstopil in me pozdravil ter se pripravil na delo.

Popolnoma neboleč poseg

Asistentka mi je razkužila oko z rjavkasto jodovo tekočino. »To bo morda najbolj zoprn del posega,« mi je prijazno rekla. »Drugih bolečin ne boste čutili,« me je pomirila. A tudi razkuževanje je bilo skoraj nekaj osvežilnega, kot da bi gledal po morskem dnu med plavanjem pod vodo in bi me hladna slana voda le na začetku blago zaščemela v očesih. Nič več kot to. Drug asistent mi je na razprto in z anestetikom obdelano oko položil blazinico, nekakšno nalepko, ki preprečuje mežikanje med posegom. Spet nič strašno napornega ali bolečega, vse je spominjalo na lepljenje obliža.

Nato je nastopil kirurg. Naročil mi je, naj zelo mirno gledam v lučke nad sabo in ostanem popolnoma umirjen.

Na ta del dogajanja sem najbolj ponosen: v sebi sem bil že globoko prepričan, da delam pravo stvar, in res sem bil popolnoma umirjen. Ko da bi si ukazal, da moram strmeti v lučke, samo to in nič drugega. Čez oko je steklo še nekaj tekočine, spet je bilo vse še najbolj podobno plavanju pod vodo z odprtimi očmi. Začutilo se je nekaj trzanja v očesu, a nikakršne bolečine. Nepremično sem gledal v lučke, ker sem si tako strogo ukazal!

Zamegljeno, nato spet bistro

Naenkrat se je svetloba nad mano zameglila in razumel sem, da gre za prvo fazo posega: sam pri sebi sem se lahko le še poslovil od svoje naravne, a žal deformirane očesne leče, s katero sva videla toliko zanimivega. In hip zatem je svojo službo nastopila nova leča, popolna, sijoča, verjetno tudi prožna, posebej narejena – menda v ZDA – za moje oko. Vstavljanje je bilo podobno, kot da bi v nekdanje okvirčke za diapozitive (kdor zmore, naj se jih še spomni) vstavil košček prosojnega filma, in slika se je nenadoma spet izostrila. Ponovno sem videl tri lučke nad sabo, a tokrat popolnoma ostro in v celoti, mnogo bolje kot prej. Ni bilo težko razumeti, da je bila nova leča vstavljena popolnoma neboleče, le z nekaj blagega trzanja v očesu. Dodali so še nekaj kapljic, najbrž lepijo zarezico, sem premišljal, in končna dodelava. Lahko sem si le predstavljal, kako precizno mora biti delo na tako občutljivem delu telesa in milimetrskem prostorčku, kljub povečevalnim aparaturam.

Sledil je še popolnoma enak poseg na levem očesu. Celoten postopek je na vsaki strani trajal le kakih deset minut. Bil sem pohvaljen za odlično sodelovanje, saj ves čas nisem niti trznil z očesoma.

Zdaj greste lahko domov

Kmalu sem lahko odšel v predprostor, sledilo je še nekaj počitka in umirjanja. »Zdaj bomo poklicali vašega brata in lahko greste domov,« je rekla medicinska sestra, ki je organizirala delo v predprostoru. Dala mi je navodila za dajanje kapljic, nekaj tablet in stekleničk s kapljicami ter uro za kontrolo naslednjega dne. Poseg je bil končan, zdravljenje se je začelo in moj pogled na svet je bil že popolnoma bister.

Ena prvih stvari, ki sem jih zagledal v sosednjem prostoru, je bil bratov presenečeni obraz. Pričakoval je, da bom prelepljen čez oči, morda z zaščitnimi plastičnimi očali, jaz pa sem bil tak kot prej, le mnogo bolj sproščen in dobre volje, brez kakršnih koli zunanjih znakov o posegu.

Dnevi po posegu

Že na poti domov se je moj vid tako popravil, da bi najraje vozil kar sam. Videl sem napise ob cesti, registrske oznake vozil, kazalce na armaturni plošči, sicer nejasno in megleno, spet kot skozi tanko vodno zaveso, a brez očal in dovolj razločno. Uporabil sem mobilni telefon in izbiral sogovornike po imeniku, kar je bilo prej nemogoče brez očal. Prvi dan je minil ob pogostem dodajanju kapljic in dolgem popoldanskem počitku. Spal sem brez težav. Zjutraj je bilo desno oko kot novo in pogled popolnoma bister, levo oko pa nekoliko megleno in po občutku blago zatečeno. Nič posebnega, je pojasnila zdravnica na jutranjem pregledu, roženica je zaradi posega zajela nekaj več vode, s kapljicami se bo to hitro uredilo.

Po pregledu si nisem mogel kaj, da ne bi preveril vida še na računalniku. Od njega sem v celoti odvisen in zelo bi bil razočaran, če na blizu ali na kak meter ne bi ostro videl. A je bila skrb odveč. Takoj sem lahko brez težav napisal nekaj mejlov. V očeh me je blago ščemelo, vendar to ni bilo nič takega, kar bi me zelo motilo. Zvečer sem se počutil že tako dobro, da sem naredil majhen krog z avtom in preveril, kako se vozi z novimi lečami. Kot da se nikoli ni nič zgodilo, le odblesk luči nasproti vozečih vozil je bil nekoliko razpršen, a so me na to opozorili.

Na drugem pregledu, štiri dni po operaciji, sem se počutil, kot da je vse že za mano in gre res le še za kontrolo. Zdravnica mi je odstranila mehki leči, ki sta dotlej ščitili očesi in zanju nisem niti vedel. Vid je postal še bolj bister. Prebral sem lahko tudi najmanjše črke na zaslonu in merilnem kartončku, na blizu in daleč.

Vsaka izkušnja je drugačna

Če sem z opisom zašel v podrobnosti, je tako zato, ker prej tudi sam nisem imel prave predstave o celotnem posegu. Slišal sem veliko izkušenj oseb, ki so takšno operacijo že prestale, a vsaka je bila nekoliko drugačna. Če povzamem: to ni poseg, ki bi se ga bilo treba bati, niti glede bolečin ali neprijetnega poseganja v občutljivo oko, upam, da tudi niti glede končnega rezultata. Seveda je vsaka izkušnja nekoliko drugačna. Ta opis naj bo le za spodbudo in primerjavo za tiste, ki razmišljajo o posegu. Deset dni po operaciji delam brez težav in večinoma ne mislim več nanjo, le kapljice proti vnetju si bom moral dajati v oči še nekaj časa. Ob tem pa se, večkrat na dan, čudim vrhunski tehnologiji.

Dioptrija se mi ne bo več pojavila niti v pozni starosti, saj se nadomestna leča ne bo več deformirala, so mi zagotovili.

Zdaj je na vrsti le še usoda, da mi omogoči dolgo in aktivno uporabo leč. Si že predstavljam, kako bom čez nekaj desetletij s kolegi sedel na klopci v parku in se počutil v prednosti, ker bom še namesto njih, slabovidnih starčkov, opazil vse, kar bo v lahkih poletnih oblačilih švigalo mimo.