Šimen Zupančič

Tistega v Tolmeču konec marca smo čutili tudi v Sloveniji, sredi marca so se tla tresla v Črni gori, čutili so ga tudi v večjem delu Hrvaške, pred nekaj dnevi se je tako kot že dolgo ne zatreslo na Tajvanu – poročajo, da gre za najmočnejši potres v tem predelu v zadnjih 25 letih, 12. aprila je minilo 26 let od enega najmočnejših potresov pri nas – v Posočju. Je zgolj naključje, da se je znameniti ljubljanski potres leta 1895 prav tako zgodil sredi aprila? Je torej spomladi potresna dejavnost večja – vsaj na naših tleh? Je že blizu čas, ko bo potrese mogoče predvideti? Kateri deli Slovenije so tresenju najbolj izpostavljeni? S takšnimi in podobnimi vprašanji smo se napotili k seizmologu Juriju Pahorju na Urad za seizmologijo, v prvo nadstropje Agencije republike Slovenije za okolje (ARSO).

Ob prihodu v njihove prostore so nam pozornost najprej pritegnili veliki računalniški zasloni, ki prikazujejo tresenje tal. »Tla se nenehno tresejo, vendar večine tresljajev sploh ne zaznamo,« se je pomirjujoče nasmehnil Pahor. Diplomirani fizik nam je zaupal, da je seizmolog postal po naključju. Na uradu se je zaposlil še kot študent in se nad delom tako navdušil, da je ostal. Največ se je naučil od svojega zdaj že upokojenega šefa Mladena Živčića, ki je seizmologijo študiral v Zagrebu. V Sloveniji tovrstnega študija namreč ni. Tisti, ki jih potresi zanimajo, največkrat študirajo v Zagrebu, Trstu ali na Dunaju. 

Šimen Zupančič

Že čisto na začetku najinega pogovora sva ovrgla naša opažanja, da se tla spomladi morda bolj tresejo kot druge letne čase. Že pred leti so namreč naredili statistiko inštrumentalnih analognih in digitalnih zapisov, ki so jim na voljo od začetka devetdesetih, ter ugotovili, da ni nobenega značilnega odstopanja niti po letnih časih, niti glede na naravne pojave, kot tudi ne glede na to, ali je noč ali dan. »Edino odstopanje med dnevom in nočjo je bilo v tem, da so naprave ponoči zabeležile več šibkih potresov, ker je bilo manj urbanega seizmičnega nemira, ki ga povzročajo stroji, rudarjenje, razstreljevanje in promet. Naše naprave so namreč zelo občutljive, zaznajo celo mravlje, ki se sprehajajo po njih, kar si je seveda težko predstavljati. Še težje pa, da kakovostne naprave zaznavajo Zemljino bibavico, to je guba trde skorje, ki se zaradi Lunine privlačnosti tvori po Zemljinem površju.« Tla pod našimi nogami vsak dan nihajo z zelo dolgo periodo in amplitudo, tudi nekaj deset centimetrov, zaradi privlačnih sil Lune in Sonca. Čeprav seizmometri niso namenjeni beleženju takšnega nihanja tal, lahko seizmologi z združitvijo meritev iz vse njihove mreže pravilno opredelijo plimovanje Zemljine skorje v Sloveniji.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 16., 16. april, 2024.

revija Jana