Zarja Jana

Po letu in pol, ko zaradi epidemije nismo nikamor potovali, sva se z bratom, ki živi v Karlovcu, odločila, da se končno odpraviva na obisk k mami v Sarajevo. Nekaj dni pred tem je mama Agneza praznovala 89. rojstni dan, in čeprav je zdrava in izredno vitalna, njeni potomci čas odmerjamo drugače oziroma v skladu z njeno starostjo, zato si želimo, da bi z njo užili čim več skupnih trenutkov. Torej nisva imela z bratom kaj čakati, želela sva jo videti, saj sva se bala, da bi utegnil tretji val epidemije znova in še bolj neprodušno zapreti meje.

Balkan po balkansko, da te kap! Hrvaško mejo sem prestopila gladko, vprašali so me samo, kam potujem. V Zagrebu sem pobrala brata in skupaj sva se, oborožena z maskami in razkužili, odpravila na pot. On je imel s seboj še rokavice iz lateksa, ki jih nosi že eno leto, ker ima navado, da se ves čas dotika nosu in obraza. Rokavica je opozorilo. Kadar pred očmi zagleda modro rokavico, se namreč vedno znova »prestraši« in ne dotakne obraza. Previdnost, vredna pohvale.

Takšna, kot sva, sva se torej napotila v bosansko sproščenost, ne da bi se nama sanjalo, kako je ta v resnici videti v času korone. Na meji z Republiko Srbsko je bilo jasno, da »korone ovdje nema« (tukaj ni korone). Te besede so se mi sicer vrezale v spomin, še preden sem šla na pot. Dva dneva pred odhodom sem namreč ogovorila gradbene delavce, ki v bližini mojega ljubljanskega stanovanja prenavljajo vrtec. Vprašala sem jih, kakšno je stanje »tam spodaj« in kako je s prehodom meje, glede na to, da imajo izkušnje, saj skoraj vsak konec tedna potujejo na obisk k družinam. Slišala sem namreč, da govorijo bosanski jezik. Pravkar so malicali, in to brez upoštevanja slovenskih koronskih predpisov. Vsi skupaj so se zbrali okoli kartonske škatle, ki je nadomestila mizo. »Kako potujete v času korone?« sem jih vprašala.

»Korona? Oh, tega tam doli že dolgo ni več,« mi je odgovoril Musa, moški srednjih let iz Zenice. »Šel sem v petek in se v nedeljo vrnil. Brez slehernih problemov.«

Morda ta izjava bralcem ne pove toliko kot meni, ki dodobra poznam bosansko miselnost. Ta v meni prebudi tako najlepše kot najslabše asociacije na posebno filozofijo in odnos do življenja. Ko si gost ali turist, v tem bosanskem načinu neskončno uživaš, ko ti to vzdušje kroji vsakdanje življenje, pa lahko ta »lahkotnost bivanja« postane zelo naporna, včasih celo nevarna.

Policisti na meji Republike Srbske so se iz hiške v hiško za preverjanje dokumentov sprehajali v glavnem brez mask ali pa so jih imeli spuščene pod nos ali brado. »Moj« carinik je sploh ni imel, čeprav so bili v prostoru, velikem štiri kvadratne metre, kar štirje. Mojemu bratu so dovolili potovanje, ker je iz Hrvaške, meni, ki sem potovala iz Slovenije, pa je povedal, da sem, če nimam opravljenega testa, v prekršku.

Nisem opravila testa, ker to ni potrebno. To sem preverila pred potovanjem. On je zmignil z rameni in pokimal z glavo, nato pa nama ukazal, naj parkirava ob cesti, jaz pa moram z vsemi dokumenti za njim v hiško. Drug moški, nasmejan in postaven, je stal z zobotrebcem v ustih naslonjen na odprta vrata hiške. Ko sem prišla do njega, me je vprašal: »Od kod si? Ti moji povzročajo težave?« Odgovorila sem mu, da sem Sarajevčanka, da pa zdaj živim v Ljubljani. »Eh, saj te bo pustil naprej. Tudi on je bivši Sarajevčan.« Ob tem se je tudi »moj bivši Sarajevčan« končno nasmejal, pravzaprav so se nasmejali vsi štirje policisti, ki so si delili zatohlo graničarsko hiško. In zaslišala sem, kako mi je »moj« rekel: »Kar pojdi!« Vrnil mi je dokumente, ne da bi jih pogledal. Vsi štirje pa so začudeno strmeli v bratove rokavice in masko na obrazu.

Ko izveš, da si prestrašen hipohonder. Mama naju je pričakala pred blokom. Brez maske se je z dvigalom pripeljala iz dvanajstega nadstropja. V telefonskih pogovorih mi je prisegala, da pazi nase. Oba sva ji verjela, saj je bila po poklicu farmacevtka, tako da sva računala na ustaljeno vedenje zdravstvene delavke. »Samo na hitro sem skočila po kruh do Jusufa,« je z roko pokazala trgovinico pod blokom, kot da se opravičuje. Jusuf je pomahal iz trgovine in se smejal na vsa usta. Brat je zaskrbljeno zavijal z očmi. Mama se je nato pred najinimi očmi dotikala vseh ograj, ročajev in vseh mogočih gumbov vse do stanovanja ter spotoma ustavljala sosede, da jim je povedala: »Evo, prišla sta moja otroka!« O varnostni razdalji niti sledu.

V stanovanju sem takoj opazila maske, obešene v kopalnici. Oprane. Maske za enkratno uporabo pere in prekuhava v lončku. »Tako so nam naročili,« se je opravičevala.

A to je bil šele začetek. Z bratom sva se počutila kot čudaka, vesoljca, preplašena hipohondra … Nesramna sva bila, ker nisva hotela na obiske, ker nisva hotela z drugimi ljudmi v dvigalo … Mama je govorila, da jo sramotiva, »zaradi sramu se bo vdrla v zemljo«, ker sem njeno sosedo pustila pred dvigalom, ko je hotela planiti vanj …

Uh, to bo še veselo, sem razmišljala.

A moja mama je zdrava kot dren. Psihično bolj zdrava kot midva – zamaskiranca iz Evropske unije.

Odprte trgovine, polne kavarne in oblegana smučišča. Dejansko je videti, da življenje v Sarajevu poteka povsem normalno. Ljudje množično posedajo po lokalih in se sprehajajo brez varnostne razdalje, v šolah normalno poteka pouk, policijska ura, ki traja od 23. do pete ure zjutraj, pa bo kmalu ukinjena. Število okuženih s koronavirusom menda ves čas upada. Kako je to mogoče, se nenehno sprašujemo v Sloveniji in Hrvaški. Uradno je pač tako. Neuradno pa so mi prijatelji pojasnili, da je pravzaprav zelo malo testiranj, da so številke »prirejene« zaradi turizma oziroma smučarske sezone in da je delež obolelih in mrtvih približno tolikšen kot drugod.

Človek ne ve, komu bi verjel.

Spomnim se, da je moja kolegica novinarka povzela članek s Facebooka, v katerem so se Bosanci hvalili z nizkim številom okuženih. Zapisala je: »Bravo, Bosanci!« Takrat sem se nasmejala. Ona, Slovenka od glave do pete, ne ve, da so Bosanci sposobni človeku prodati most, prek katerega hodi, on pa je pri tem še srečen zaradi dobre kupčije. Temu se po slovensko pravi »žejnega peljati čez vodo«.

Je pa treba priznati, da bosansko zdravstvo ni videti v kolapsu. Vse je tudi v zdravstvenem sektorju videti povsem običajno. Je to zato, ker se število obolelih in umrlih v resnici ni občutno povečalo, ali je kolaps zdravstva tukaj običajen pojav? Na to vprašanje nimam odgovora.

Moj brat se je odpravil na smučanje na Jahorino. To je zdaj edino smučišče regiona (kot zdaj radi rečejo ozemlju nekdanje Jugoslavije), kjer se cedita med in mleko. Na veliko teče tudi alkohol. Na gondoli s šestimi sedeži se smučarji tovariško stiskajo drug ob drugega, večina pa jih to priložnost izkoristi še za to, da na hitro pokadijo cigareto. Tako puhajo drug v drugega, nosovi so odkriti, moj brat pa je porabil najmanj petnajst mask, kolikorkrat se je peljal z gondolo in spustil po progi. Vsakič je premočeno masko zamenjal z novo. Seveda se je ob tem spraševal, kdo je tukaj nor.

Ker so bile temperature skoraj spomladanske, se je sneg proti poldnevu hitro topil, zato so bile proge bolj prazne, lokali pa dokaj polni. Pravzaprav polni do zadnjega kotička! Tudi slovenskih obiskovalcev je bilo veliko. Opogumljeni z alkoholom in glasbo so bili »smučarji« brez izjeme povsem brezbrižni do pandemije koronavirusa.

Dogodivščine pred okenci. Afera, poimenovana »osebna izkaznica«, je dokončno uničila vso mojo odločenost, da bom upoštevala protikoronske ukrepe. Moja bosanska osebna izkaznica je potekla in z mamo sva se odpravili na ministrstvo za notranje zadeve (MUP). V tramvaju gneča, v taksijih vozniki ne nosijo mask, nadenejo si jih le na izrecno željo, ne dovolijo odpreti oken, ker jih moti prepih … Nisem se mogla odločiti, kaj bi izbrala. Eno je bilo hujše od drugega.

Ne vem, ali naj sploh posebej omenim, da sta imela varnostnika v poslopju policije masko pod brado, gospa na okencu pa me je opomnila: »Snemi masko, da te bom bolje slišala.« Po enournem čakanju v neprezračenem prostoru bi se ob teh njenih besedah najraje zjokala. Nisem si snela maske, ona pa me je v tistem trenutku zasovražila. Je bil to znak moje vzvišenosti in neubogljivosti? Mojih dokumentov ni hotela sprejeti, zahtevala je rojstni list in potrdilo o državljanstvu, ki ne smeta biti starejša od šestih mesecev, ob tem pa mi je v roke potisnila še seznam zahtev.

Na drug konec mesta sva se z mamo odpeljali s taksijem. Na občino moraš najprej skozi nekakšen tunel za razkuževanje (ki ne deluje!), nato pa stopiš v dolgo vrsto, ki se vije – tokrat na srečo – po dvorišču. O varnostni razdalji ne bom izgubljala besed.

Ko sem dobila dokumente, sem jih hotela fotokopirati in fotokopije overiti. Za ta dva podviga sem morala še dvakrat v vrsto. Za vse to sem porabila še enkrat toliko časa kot prej – tokrat v zadušljivem zaprtem prostoru. Varnostnika – tistega brez maske – sem prosila, naj mi pove geslo za wi-fi. Prijazno mi je sam odtipkal zapletene črke in številke, po dolgem in počez pretipal moj mobilni telefon, glavi pa sva imela tesno drug ob drugem … Bila sem mu zelo hvaležna, ker sem hotela mami, ki me je čakala zunaj, sporočiti, da je pred mano samo še šest ljudi.

To je bil konec. Zadnji udarec mi je zadala ta bližina z varnostnikom. Bila sem razorožena. Nisem mogla in tudi ni imelo nikakršnega smisla, da bi še naprej trmarila s temi svojimi preventivnimi ukrepi. Pomislila sem: »Če se te dni ne bom okužila, bom tudi jaz trdila, da korone (tukaj) NI (več).«

Čevapčiči z okusom po koroni.  Bila sem prepozna – konec delovnega časa. Ko sem se vrnila na MUP, so že zapirali. Sprejeli so samo dokumente in mi pojasnili, da sem že uvrščena v sistem. Naj pridem jutri, da naredijo samo še fotografijo. Šele takrat sem zagledala mini bunker za fotografiranje, ki v zadnjem letu zagotovo niti enkrat ni bil prezračen. To je prostor, kjer te fotografirajo in vzamejo prstne odtise. Vanj me bodo zaprli za dobro jutro.

Pozno je bilo in čevapčiči so bili prva misel za potešitev lakote. Kupili jih bova v čevapdžinici blizu maminega bloka in pojedli doma. V lokalu je bila gneča, kakršno si je težko zamisliti. Kot v dobrih starih časih. Mize so bile polne mladih, starih in tistih najmlajših. Mama se je prebijala skozi gnečo. Menda pozna gospo pri blagajni, ker je njena soseda. Približala se ji je, snela masko – najbrž zato, da jo je soseda bolje slišala – nato pa sta se pogovarjali in pri tem veselo smejali. Mama je s prstom kazala name, češ – prišla je hčerka. Snela sem masko in od daleč pomahala mamini sosedi. V tem živžavu sva čakali petnajst minut. »Ne, ne greva ven,« je rekla mama, ki je imela dovolj mojega tečnarjenja. »Spodobi se, da se na hrano počaka v lokalu.«

Nič več nisem ugovarjam. Pojedla sem jih z užitkom.

Zadržkov ni več. Idila sproščenosti boža dušo. Zvečer smo šli na obisk. In tam je bilo tako, kot pač je na obiskih …

Zjutraj sem bila najprej v bunkerju za fotografiranje. Pred menoj sta bila v njem – vsak po najmanj petnajst minut – zaprta neka deklica in potem še starejši gospod, ki mi je med čakanjem potožil, da ga vse boli, a bo počakal, čeprav se ne počuti najbolje. Ko sem prišla na vrsto, me je zatohlost v bunkerju skorajda zadušila. Trikrat so poskušali prodreti v »sistem«. Fotografiranje je uspelo, a sistem ni shranil ne fotografij ne prstnih odtisov. Ni šlo in ni šlo. Uslužbenki sta bili zelo prijazni. Nisem se mogla pritoževati, saj sta se trudili na vse mogoče načine. Na koncu smo vse tri tiščale glave nad računalnikom in iskale rešitev. Intima in bližina – skupaj smo močnejše. Bila sem že povsem sproščena in prav nič obremenjena. »Pridi popoldne, mogoče bo začelo delovati,« sta mi rekli. Smo se že tikale.

In tako je minilo pet dni. Potepali smo se vsepovsod. Izlet na Trebević, kosilo v sloviti restavraciji Kibe mahala … čudovit razgled na mesto. Moj sin, ki sem mu po vibru poslala nekaj fotografij, mi je odpisal: »Celo striček se je sprostil. Nič več ne nosi modrih rokavic, haha.«

Vse skupaj se je nadaljevalo s pohajkovanjem po trgovinah, barantanjem na tržnici, na kateri je mogoče kupiti vse in kjer vlada nepopisna gneča … Nič več ni bilo velike drame, ki sem jo očitno sama ustvarjala – in mama je ob tej moji misli modro prikimala. Idila sproščenosti je začela postopoma božati tudi mojo dušo. Pozabila sem na rdeče, črne in oranžne faze, na slovenske občinske meje, pretrese zaradi nezanesljivosti hitrih testov, živčnost zaradi nenehnega spreminjanja ukrepov … V bosanskem vsakdanjem življenju teh pritiskov ni čutiti.

Vrnitev domov. Potovanje domov se je začelo v nedeljo dopoldne. Hrvaško mejo sva prestopila brez težav. Mene so samo vprašali, kam grem, bratu niso rekli nič, nič niso zapisali, nobene karantene mu niso odredili. Odložila sem ga v Zagrebu, on pa mi je šele naslednji dan sporočil, da so njegovi ženi v lekarni rekli, da vidijo, da mora biti njen mož v karanteni.

Sama sem se napotila proti slovenski meji. Vrsta ni bila dolga, a se je premikala zelo počasi. Kot da bi opravljali zdravstvene preglede posameznikov. Registracije na avtomobilih so bile avstrijske, nemške in slovenske. Očitno je veliko takšnih, ki delajo v tujini in med vikendom obiščejo domače v Bosni. Ljudje so hodili po njivah, da so opravili nujo, kadilci so se sprehajali, nesramneži prerivali mimo vrste … Zagledala sem letak in se spomnila, da gre poleg vsega drugega najbrž tudi za stavko slovenskih policistov. Ko sem prišla na vrsto, mi je slovenski uradnik (z masko pod nosom!) izpolnil obrazec, ki določa, da sem uradno v karanteni. Šlo mi je na smeh, saj je bil očitno pod vplivom tistih, ki vozijo mimo njega, on pa jim je resnega obraza predpisoval karanteno. Bosanska sproščenost sega vse do slovenske meje, sem pomislila. Minuto pozneje, ko sem že speljala, sem dobila sporočilo, da moram biti pozorna na morebitne znake bolezni, naj si naložim aplikacijo »ostani zdrav«, naj pokličem osebnega zdravnika … Poslušala sem radijska poročila, zdelo se mi je, da je v Sloveniji korona še vedno na vrhuncu.

Ko pišem te vrstice, sem v karanteni, ker “prihajam iz države z visokim tveganjem za okužbo z virusom” in ker je vrsta za (nezanesljivo) hitro testiranje zelo dolga. Odzivnik pri zdravnici pravi, da se mi bodo oglasili v dveh dneh. Imam seneni nahod, ker nekaj že cveti, kiham, imam spremenjen glas, pokašljujem … Iskreno upam, da gre zgolj za seneni nahod. Sproščenost je le še spomin.

 Zarja Jana, št. 7, 16.2. 2021