Urška Krišelj Guubar

Ne znamo več počakati, takoj bi radi vse. Razvajeni smo. To je rak sodobne družbe, je ponavljal zdaj žal že pokojni psiholog Bogdan Žorž. In ker smo tako odvisni od takojšnjega doseganja ciljev, smo pogosto razočarani. Tudi ko ugriznemo v sosedovo jabolko oziroma pokukamo čez plot. Čez nekaj časa ne okušamo več sladu, o katerem smo morebiti prej sanjarili leta in leta. O prav o nezvestobi sva se pogovarjala s patrom Silvom Šinkovcem.

Toliko ve, tako globoko razume in sprejema, pa tako skromen ostaja. Nič ne sodi, zna poslušati,  ničesar ne očita, milostljivo sprejme in išče upanje. Dlje časa se že poznava, zato sem vedela, da ob moji želji, da ob prihajajočem prazniku zaljubljencev narediva intervju o varanju, ne bo zardel. Ali mi pokazal vrat, češ kaj takega se ne spodobi spraševati župnika. Zdelo se mi je namreč, da je prav on pravi naslov za to. Varanje je aktualna tema, skorajda moderna reč. Pri spovedi, h kateri sicer hodi več žensk kot moških, je med oba spola razporejeno precej enakomerno, je ugotavljal. Pater Silvo ne obsoja ne teh ne onih, temveč vrača upanje tistim, ki so se zavedeli, da so grešili. Danes je namreč bolj kot vse drugo težava v tem, da vse manj ljudi sploh začuti občutke krivde ob dejanjih, ki prizadenejo druge.

Zakaj je bolje, da ne ugriznemo v jabolko, ampak samo hrepenimo? In kaj se zgodi, če vendarle ugriznemo? Začnemo sanjati o še bolj oddaljenem sadežu, ki se nam zdi slastnejši? Toda nikoli ne bomo zadovoljni, če bomo zunaj sebe iskali potešitev za svoje notranje primanjkljaje. To bomo spoznavali z vsakih novim osvojenim jabolkom, dokler si, če nam bo sreča mila, ne bomo priznali, da se rešitev za potešitev notranje praznine skriva drugje.

Več v Zarji št. 5, 2. 2. 2016