Zdaj se je obrnil na pot, primernejšo svojim letom – k dobri hrani in pijači v okviru kulinaričnega dogodka Izbor pod šentrupertskimi kozolci. Na eni od njegovih poti smo se mu pridružili tudi mi. Peljal nas je pod Šmarno goro, kjer se v eni redkih pristnih domačih gostiln zelo dobro počuti – Pr' Špan se ji reče po domače.

Pri njih je vse jasno: ob četrtkih imajo pečenko, v petek pečejo ribe. Pečenke ne morete dobiti pred šesto zvečer, ker se do popoldneva v peči peče kruh, nato pa kar tri ure še pečenka. »No, zdaj ko zunaj preveč kurijo, peč počiva do 15. avgusta, potem bomo v njej spet zakurili,« je povedala gospodarica kmetije in gostilničarka Marija Verbič, ki nam je na stežaj odprla vrata. In se seveda razveselila Francija. »Dokler ga nisem videla takole v živo, si nisem mislila, da je tako dolg.«

Čeprav je Franci že 15 let njen stalni gost, tudi zanj ni izjem – v torek ima Marija rada mir. To je njen dan in gostilna ima zaprta vrata. Tudi za Keka, ki si je ravno na torek pri njih želel praznovati abrahama. Jah, dragi Franci, saj veš, da imamo zaprto.

Pa jim ni zameril. Oh, kje pa! »Taki so – ne blefirajo. Ko sem semkaj prvič pripeljal prijatelje in si je nekdo hotel kupiti cigarete, je dobil odgovor: Kaj misliš, da smo trafika?«

Na vprašanje, kakšno pivo imajo, ti odgovorijo:  navadno in laško, vino je pri njih belo in črno, če pa bi radi posladek, vam gredo lahko nabrat jabolka. Če hočete pri njih brati časopis, si ga boste morali kupiti sami.

Preberite še ...

· Dom

Trendi vrtnega pohištva, ki vas bodo navdušili

Jezus, Tito in Franci Kek. Pri njih ni stroja za kavo, zato dobimo turško. Dobro! Tudi poklicni jedci so jih pred leti že ocenili z najvišjo oceno in prav zaradi tistega časopisnega članka je Kek pred 15 leti sploh zavil v to gostilno, katere osrednji prostor je bolj kot gostilniška soba ena taka prijetna kmečka  izba. Res da je malce več miz, sta pa tudi bogkov kot, pa krušna peč, okoli katere so še stare palice, na katerih so včasih sušili perilo. Ob peči je tudi posebna miza s koritom za mesenje testa za kruh.

Po stenah visijo božje podobe, med njimi pa fotografija Francija Keka z dvema mladenkama z Rock Otočca. »Z Marijo sva se nekoč zmenila, da bom tudi jaz prispeval eno svojo fotografijo, pa sem ji prinesel koledar.« Slika iz  tega koledarja še vedno visi na steni. Mariji se seveda zdi to povsem normalno, še na pamet ji ne pride, da bi jo umaknila.

Tako je poleg Jezusove podobe na križu na steni še Franci Kek. Naš sogovornik ima v spominu, da je na steni nekoč visela še Titova slika. Ne nazadnje ima Kek z Jezusom in Titom nekaj skupnega – številko 25. Jezus se je rodil 25. decembra, Tito 25. maja in Kek 25. januarja. Z Jezusom se je Franci kar dogo spoznaval pri verouku, sedaj pa se z njim pomeni pri nedeljski maši – in to na različnih koncih Slovenije. Da, Kek je po prepričanju levo usmerjeni kristjan.

Za pečjo je spal Jože. Še večji mir kot Franci Kek je hotel imeti v gostilni zdaj dve leti pokojni Marijin mož. Njegova dnevna soba se je pred dobrimi 26 leti v resnici spremenila (tudi) v gostilno, ampak Jože se ni pustil motiti. Še vedno je tam preživljal večji del dneva in gledal televizijo. Ko ga je vse skupaj utrudilo, je na klopi za pečjo tudi zaspal, čeprav pogovor gostov v sobi še ni zamrl. »So ga pa gosti tudi motili. Če so se pogovarjali preveč naglas, je pač pojačal zvok. Ko sem v to gostilno prišel prvič, sem se, jaz nevednež, po nesreči usedel na njegov prostor in bil nato deležen skoraj sovražnega sprejema! Kaj takega si tukaj nihče ni nikoli smel privoščiti. Enkrat je tak neveden gost ob kratki Jožetovi odsotnosti vzel časopis z njegove mize, tako kot si pač z gostilniškim časopisom postrežeš drugje. Jože je ob vrnitvi šel nejevoljno k gostovi mizi in mu zabrusil: 'To sem jaz zase kupil, ne zate.' Včasih je prišel k mizi in pojamral, da ima raje druge dneve – četrtek in petek je taka gužva, da ni nobenega mira v hiši,« je pripovedoval Kek in se nasmehnil ob prijetnem odzvanjanju polne ure na stenski uri.

»Ta gostilna ni tukaj zato, da bi delala biznis, ampak da se z dodatno dejavnostjo kmetija lažje preživlja, zato je verjetno ena zadnjih gostiln, kjer gostilno gostilničarka prilagaja svojemu tempu življenja in ne obratno,« je povedal Kek.

Marija je povsem zadovoljna s svojim življenjem – ob torkih si vzame mir, sicer pa sta gostilna in kmetija njeno veselje. Na domačiji skrbi za štiri telice, enega bika, 14 kokoši in tri peteline, na sprehodih pa ji delata družbo dva prijazna kosmatinca.

---

Več preberite v tiskani Zarji (št. 4, izid: 14.7.2015).

---