Zdaj, ko je na jeseniški gimnaziji za katedrom že 34 let, lahko reče, da ima svoj poklic vsak dan raje. Živi za čudežne trenutke, ko začuti, da dijaki snov razumejo, da je nekoga v razredu navdušila za številke, saj je ugotovil, da matematika ni nič težja od zemljepisa, kemije ali slovenščine. Samo drugačna. »Najlepše je poučevati tiste, ki jih snov zanima in želijo znati,« pravi.

Sogovornica pravi, da je včasih, ko se je rojevalo več otrok, v klopeh njihove gimnazije sedelo tudi 530 dijakov, zdaj pa jih imajo samo še okoli 400.

Ve, da dijaki pravijo, da je »Milerca« stroga, a je tudi pravična. Vesela je, ker menijo, da je ravno prav huda učiteljica. »Sem kar zahtevna,« prizna. »Če si popustljiv, te takoj izigrajo in potem nič ne znajo. V šolo pa hodijo, da se kaj naučijo, mar ne? Zato veliko dodatno delamo, če je treba. Nočem dajati popravnih izpitov, ker imajo potem otroci pokvarjene počitnice. Trudim se, da jim snov prej vbijem v glave. Če učitelju uspe, da dijaki sproti delajo, znajo!«

Njen svet se ne stara. Naša sogovornica pravi, da živi v svetu, ki se ne stara. »Že vseh 34 let so okoli mene učenci in učenke, stari od 15 do 19 let.« Meni tudi, da smo Slovenci dobri matematiki. »Naš dijak Juš Kosmač je letos na matematični olimpijadi v Južnoafriški republiki osvojil bronasto medaljo. Bil je zlati maturant z vsemi možnimi (34) točkami in študiral bo matematiko.«

Preberite še ...

· Trendi

9 najlepših poletnih aktivnosti v parku

Mimogrede izvem, da ima Ana Miler dva otroka. Sin Matej, ki je pilot in je študiral v ZDA, je iz prvega zakona. »Moj prvi mož Ludvik Hajdenjak je fizik. Krasen človek je, a nisva bila za skupaj. Z njim in tudi z njegovo ženo se dobro razumemo in pogosto imamo skupne piknike ter se radi srečujemo.«

Potem se je še enkrat poročila. S Slavkom, ki je šofer v pokoju, se je spoznala leta 1984. Rodila se jima je hčerka Nataša, oblikovalka. Do konca avgusta je imela službo za določen čas, išče pa takšno za nedoločen. »Kot večina mladih v naši državi.«

Ko Ana razmišlja o svojem prosvetnem poklicu, pravi, da ji ni všeč, da birokrati z ministrstva za šolstvo pogosto nastopajo kot nasprotniki učiteljev, namesto da bi bili njihovi zavezniki v dobrem in slabem. »Ves čas poslušamo, da ne delamo dovolj ali da česa ne naredimo tako, kot so si oni, ki običajno nikoli niso sedeli za katedrom, zamislili.«

Preživela bi tudi z masažo. Da se raztrese, ima doma vrt okoli hiše, pa zlato prinašalko Čeno, s katero se rada sprehaja, saj jo prisili k hitri hoji do gozda in nazaj. Rada tudi planinari in pozimi z užitkom smuča. Sicer pa je večna optimistka. Nikoli tudi ne razmišlja, da se česa ne da storiti, ampak o tem, kako bi se dalo. Če se s čim ne strinja, to vedno jasno in glasno pove. »Včasih morda celo preveč odkrito. Zato sem in tja 'pokasiram' tudi kakšno zamero. A ne maram kritiziranja kar povprek, sploh ne tedaj, ko sama nimam boljših predlogov ali idej.«

Kdor pozna našo sogovornico, ve, da je Ana Miler topla, modra, prijazna, zelo življenjska ženska, polna energije in nadvse živahna. V družbi igra frajtonarico in če se poje, jo je težko pregnati stran. Redno vozi kolo, saj se zaveda, da je zdrav duh le v zdravem telesu, ter že 13 let poje pri Veteranskem pevskem zboru v Radovljici.  »Pojemo pesmi upora, trpljenja in zmag slovenskega naroda od časov kmečkih puntov pa do osamosvojitve. Naš repertoar obsega tudi narodne in domoljubne pesmi,« pripoveduje navdušeno in ne pozabi povedati, da je tudi petkrat prehodila pot od Ankarana do Triglava.

Več preberite v tiskani Jani (št. 36, izid: 9. 9. 2014).