Ne bomo se sprijaznili z bedo!
Film Inferno je kljub peklenski zgodbi nebeško lep. Ob njem vam ne bo prišlo na misel, da bi jedli pokovko in pili kokakolo. Kajti ta film prebuja jezo.
Sočutje. Pride do živega. In ponuja priložnost za spremembo.
Delujete zelo sproščeno, nič vzvišeno v svojem vzvišenem poklicu režiserja. Nobene zaščite ni čutiti.
Zelo hitro se prepustim ljudem. Moja ljuba sestra mi včasih reče, da sem naiven kot snažilka pred upokojitvijo. In res sem naiven. Zato me velikokrat ljudje prevarajo. Poleg tega sem prepričan, da so ljudje že sami po sebi dobri. Zelo hitro se navdušim nad njimi. Padci in razočaranja so potem zelo veliki.
Omenili ste sestro. Mnogi ne vejo, da ste starejši brat naše znane umetnice Vite Mavrič. Kako se tako dejavna in močna umetnika razumeta danes in kako sta se kot bratec in sestrica?
Super se razumeva. Vedno sva se. V nekem obdobju sva za kratek čas izgubila stik, po moji krivdi, vendar sva ga spet našla. Neskončno mi je žal za tisto obdobje, ampak kaj hočemo, življenje nas včasih čisto preveč premetava. Moja sestrica je zakon. Poleg moje krasne, ljubljene hčerke Gaje, ki je tudi zajadrala v kulturne vode, je ona moj edini pravi DNK.
Zgodba v filmu Inferno je tako resnična, tako doživeto prikazana, da si je kot pisec scenarija zagotovo niste mogli kar izmisliti.
Ja, res je, nič si nisem izmislil. Dobesedno vsi prizori, vsi dogodki, ki se zgodijo naši filmski družini, so se v nekih drugih življenjih pri nas in v Evropi zares zgodili. Kar je pravzaprav v filmu redko. Vedno si nekaj izmislimo, vedno nekaj skonstruiramo. To pot pa so vsi detajli vzeti dobesedno iz življenja.
Tematika, ki je močno prisotna v vaših zadnjih delih, je družinska. Ujetost v »imeti« namesto v »biti« deli družine na tiste, ki imajo denar pa nimajo časa, in one, ki nimajo denarja, a imajo čas. Toda ni milosti za reveže. Imate kakšen recept zanje?
Najhujše stiske se dogajajo v družinah. Človek, ki je sam, lažje preživi, če imaš družino, otroke, je težje. Odgovornost je večja. In prav ta odgovornostdo otrok žene našega filmskega junaka skozi zgodbo. Seveda mi je šlo tudi za to, da bi skozi zgodbo mlade družine z dvema otrokoma, ki želi samopreživeti, povedal nekaj o družbi, kjer se vse to dogaja. Svet je brezobzirna džungla. Sosedskih odnosov skoraj ni več, solidarnost je izginila. Stigmatizacija tistih, ki nimajo nič, je vedno hujša, in to na vseh nivojih življenja, tudi na dvorišču, v igri med otroki. Spominjam se stavka iz filma Mika Leigha Vera Drake, takole približno gre: Če otrok ne moreš nahraniti, jih imaš težko rad. Strašna misel, saj naj bi bila ljubezen do otrok nad vsemi ljubeznimi. Pa vendar je resnična. Revščina ubija ljubezen. Revščina ubija dostojanstvo. Revščina razbija družine. Širi se kot virusna bolezen. In napada samo tiste, ki so najšibkejši, ki že tako in tako nimajo nič. Logika današnjega sveta, ki so ga ustvarili bogati in pohlepni, je, da tisti, ki ima malo, bo imel še manj, pa naj se trudi, kolikor hoče, tisti, ki ima veliko, pa bo brez truda imel še več. Ni milosti za reveže. Zato je treba pisati takšne zgodbe in delati takšne filme, ki bodo neprestano opozarjali na to. To, da kar naprej govorimo o tem, je pravzaprav edino zdravilo zoper revščino, ki je kuga našega časa.
Več preberite v tiskani Jani (št. 37, izid: 16. 9. 2014).
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
