Rak se zažira v Posočje

Čas branja 4 min.

Rak se zažira v Posočje

Carmen Leban

21. 4. 2015, 07.02

Posodobljeno

09. 08. 2017 · 09:57

Deli članek

Facebook

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Velikost pisave

Manjša

Večja

Že dolgo vemo, da je rak postal bolezen sodobnega časa. To pripisujemo predvsem nezdravemu življenju in onesnaženemu okolju. Potemtakem je presenetljivo, da je toliko raka dojk v Posočju, ki sodi med naravne bisere.

Tam za rakom dojk zboli vsaka sedma ženska, skupaj je to kar za 30 odstotkov več bolnic, kot je slovensko povprečje. Ženske na tem območju so zato združile moči in ustanovile Društvo za boj proti raku na dojki. Zgodbo o tem, kako se je spopadla z rakom dojk, nam je zaupala tudi Barbara Klinkon.

Zatrdlino je zatipal mož. »Dokler se te rak ne dotakne in ne zboli nekdo, ki ga poznaš, si prepričan, da se tebi to ne more zgoditi. Tako je bilo tudi z menoj,« je začela Barbara Klinkon, 39-letna mama dveh šoloobveznih deklic, starih osem in dvanajst let, ki je bila vedno prepričana, da živi zdravo, se zdravo prehranjuje, ne nazadnje živi v Posočju, ki sodi med najbolj neokrnjena območja v Sloveniji. »O raku dojk sem sicer nekaj vedela, saj sem se udeležila tudi predavanja. Po njem sem si nekaj časa redno pregledovala dojki, sčasoma pa sem to opustila. Na to, da je nekaj narobe, me je opozoril mož, ko je lani konec aprila zatipal zatrdlino na eni izmed dojk in rekel, da moram takoj na pregled. Nisem izgubljala časa, nemudoma sem šla h ginekologinji. Takoj mi je bilo kristalno jasno, da je nekaj hudo narobe, to sem razbrala že z obraza zdravnice. Pojasnila mi je, da ni usposobljena za to, da bi dajala zaključke, vendar pa naj čim prej obiščem specialista. Vse se je odvijalo s svetlobno hitrostjo. Pri ginekologinji sem bila v petek, v ponedeljek sem bila naročena na mamografijo. Tisti konec tedna je bil zame najdaljši v življenju. Najhuje je, ko te razjedajo dvomi in si želiš, da so sumi neupravičeni. Specialist ni ovinkaril, naravnost je povedal, da je treba zatrdlino odstraniti, ne glede na to, ali je rakasta ali ne. Mojih dvomov je bilo konec čez dva dni. Rezultat je bil šokanten – rak. Rečeno je bilo, da bo treba odstraniti del dojke in prvo varovalno bezgavko, kar bo pokazalo, ali se rak morda ni že razširil. Po tednu dni, ko sem bila na prvem pregledu, je sledil drugi šok: treba bo odstraniti vse bezgavke in dojko. Ko izveš tako novico, se ti zamajejo tla pod nogami, svet se začne sesuvati. Vendar se nikoli nisem vprašala, zakaj ravno jaz. Pomagal mi je podatek, da je umrljivost bolnic z rakom dojk čedalje manjša in da so možnosti za ozdravitev velike. To mi je dajalo upanje.«

Nobenih skrivalnic, o bolezni je treba govoriti. »V petek sem bila prvič na pregledu pri ginekologinji, čez teden dni sem se po operaciji že vrnila iz bolnišnice, po mesecu dni sem bila drugič operirana. Z možem sva se odločila, da se bova izognila skrivalnicam. Najprej sva se o bolezni pogovorila s hčerkama, nisem je skrivala niti pred okolico. Povezala sem se z ženskami, ki imajo podobne izkušnje, jih spraševala za nasvete, se veliko pogovarjala s prijateljicami in tistimi, ki so mi blizu. Tudi če me je na ulici o bolezni vprašal kakšen bežen znanec, se pogovoru nisem izogibala. Spopasti se je bilo treba s kemoterapijami in obsevanji. Prvih je bilo šest, drugih 25. Zadnja je bila 31. decembra lani. Takrat sem si rekla, jutri vstopamo v novo leto in to je čas za nov začetek, začela bom pisati novo zgodbo. Te terapije niso lahke, še posebej če se moraš za vsako voziti v sto kilometrov oddaljeno Ljubljano. A sem jih sprejemala kot nujno zlo, v upanju, da bom ozdravela. Vsi moji so mi vlivali neizmerno moč. Hvaležna sem prijateljicam, ki so me vozile na terapije, hodile z menoj na sprehode in me bodrile. Če sem govorila o bolezni, mi je bilo lažje, saj sem tako dala iz sebe tesnobo. Ob tem sem se večkrat spomnila misli, ki pravi, da je človeku naloženo toliko, kot lahko nese, potem je pa na tebi, ali se zlomiš ali ne. Pozitivno mišljenje ti daje moč in zagon.«

Kdo je pomemben, če ne ti sam? »Šele ko zboliš, začneš delati pri sebi in se zaveš, da si najpomembnejši. Sedaj znam reči ne in se zavedam, da si najprej ti, potem pa vse drugo. Če sebe ne boš cenil, te tudi drugi ne bodo. Že prej sem se veliko gibala in jedla zdravo, zdaj pa temu posvečam še več pozornosti. Vsak dan si vzamem čas, grem na sprehod, uživam v vsakem dnevu posebej. Če pogledam nazaj, ugotovim, da se nisem obremenjevala s takimi malenkostmi, kot je denimo izguba las. Nadela sem si lasuljo, sedaj pa imam že svoje lase. Mnogi niti ne vedo, kakšna kalvarija je za menoj, in mislijo le, da sem se bolj na kratko postrigla. Vsem ženskam, ki se srečajo z rakom, svetujem, naj si po postavljeni diagnozi vzamejo čas za razmislek in naj pridobijo več strokovnih mnenj. Kljub zahrbtni bolezni je odločitev o poteku zdravljenja vaša. Naj se o tem pogovarjajo, naj svojo bolečino in dvome dajo iz sebe, potem bo vse lažje,« je povedala borka Barbara, ki je s svojim pozitivnim pristopom dober zgled.