Mateja Jordovič Potočnik

V kruhu in drožeh je s srcem in dušo. Delček njene duše je lani odšel s pokojnim možem, zaradi katerega se je sploh zavrtela v drožni krog in s katerim sta bila skupaj pol njenega življenja. »Od osemnajstega leta,« prida, medtem ko si briše solze. In ko samo za trenutek njen smeh utihne. »Z vsakim kruhom, ki ga spečem, je Sašo vedno zraven.«

Ga je vzela bolezen, potiho vprašam, ko sediva na klopci pred vhodom v slaščičarsko kuhinjo restavracije Evergreen v Smledniku, dan pred izidom njene druge knjige. »Odločil se je, da gre.« Zakaj? »Kdo bi vedel.« Nič ni napisal, nič pustil za sabo. »Ampak če ne bi bilo Saša, jaz ne bi počela, kar počnem.« Ji je kdaj rekel, da je preveč zagrizla v kruh? »Ne, to naju je povezalo, skupaj sva drožila, skupaj sva vse to počela, potovala, kar sva si vedno želela.« Oba sta se  pred nekaj leti z Lovrenca na Pohorju preselila v Slovenj Gradec, ker je Sašo, diplomirani zdravstvenik, dobil službo v slovenjgraški bolnišnici. »Kar se je začelo iz ljubezni, se tudi z ljubeznijo nadaljuje.«

Da se je po tako težki preizkušnji pobrala, so ji najbolj pomagale droži, podpora drožomanov in drožomank, njihove vedno tople besede in prijateljice, ki so ji že od nekdaj vedno stale ob strani. »Pečem, kadar se jočem, in pečem, kadar se smejem.«

Povabilo v knjižnico. Pri Aniti Šumer me ne zanima, koliko knjig je prodala in ne koliko nagrad je dobila, pri njej je fascinantno to, kako je uspela spodbuditi tako veliko ljudi k peki kruha z drožmi, pri čemer je znala izkoristiti družbena omrežja, vendar tega (vsaj sprva) ni premišljeno načrtovala. »Seveda je fino pogledati na prodajo knjig, fino je imeti delavnice po svetu, ampak srce mi najbolj zaigra, kadar vidim, koliko ljudi sem navdušila za peko. Da, zagotovo si lahko rečem ambasadorka peke z drožmi kot tudi prve knjižnice droži na svetu ter spletne pobude The quest for sourdough.«

S svojim drožnim divjanjem je leta 2012 žela predvsem začudene poglede in dvignjene obrvi, vendar je to ni ustavilo pred objavljanjem svojih pekovskih izdelkov. Tako aktivna je bila, da jo je opazil Karl de Smedt in povabil na ogled prve svetovne knjižnice droži v Belgijo, katere glavni skrbnik je. Ko je začela brskati, kam so jo povabili, je izvedela, da za tem stoji Puratos, eno največjih globalnih podjetij v industriji pekarstva in slaščičarstva. Radovednost jo je torej pripeljala h Karlu, tam se jih je zbralo 13 pekov profesionalcev in amaterjev z vsega sveta. Tri dni so se pogovarjali in debatirali o drožeh ter pekli. »Bilo je neverjetno. Zadnji dan so nam predstavili spletno pobudo, kjer lahko vsak registrira svoje droži in prispeva k spletni knjižnici droži, v kateri hranijo 1800 registriranih vzorcev. Puratos namreč verjame, da se prihodnost kruha skriva v njegovi preteklosti. Da so droži torej naša prihodnost. Belgijska izkušnja je bila zame življenjska preokretnica.«

Kdo je bil prvi? O tem, kdo je v naši deželi prvi začel na veliko govoriti in učiti o peki z drožmi, je verjetno nesmiselno debatirati. Jože Senegačnik, diplomirani pravnik in predavatelj svetovne slave na področju računalništva, je prvo kulturo kislega testa v Slovenijo prinesel iz Amerike leta 2007, našim bralkam in bralcem pa smo tudi že predstavili znanstvenico Natašo Đurić, ki je geodezijo zamenjala za raziskovanje droži in peke v kuhinji slovite Ane Roš ter napisala krasno knjigo Kruh z drožmi. Nataša je začela razmerje z drožmi leta 2011, Anita Šumer pa se je vanje zaljubila leto pozneje ter ta način peke tudi najbolj popularizirala. S pomočjo svojih droži, ki jih je poimenovala Rudl. Mehurčkast zaklad prijetno mlečnega vonja.

Več v reviji Zarja Jana, št. 24, 16. 6. 2020

Mateja Jordovič Potočnik