Postavil si je šotor, ker je nameraval kolesariti in hoditi, a je že v petek popoldne začutil, da mu ni ne do enega ne do drugega, zato je sklenil, da bo bral knjigo. Ko se je nato v nedeljo zvečer zavedel, da je vse tri dni predremal v stolu, mu je bilo jasno, da z njim nekaj ni v redu.

Nenavadno rahlo utrujenost, ki bi jo lahko primerjal s spomladansko, je razumel kot napoved prehlada. Nedolgo zatem je med britjem na vratu opazil bulico, a je pomislil bolj na mozolj kot na kaj drugega. Ko po enem tednu oziroma desetih dneh ni izginila, postajala je celo čedalje večja, je njegovo sestro zaskrbelo. Pridružila se ji je še mama in začeli sta ga nagovarjati, naj gre k zdravniku. Bula je medtem že dosegla velikost oreha. »Verjetno je vsega kriv zob. Najbrž gre za posledico granuloma,« je dejala Rokova osebna zdravnica. Naj ga pregleda zobozdravnik. »To zagotovo ni od zoba,« je dejal ta in ga poslal na rentgen.

Ko se je Rok vrnil k svoji zdravnici, mu je dala v roke napotnico za onkologijo. »Takrat sem dobil velike, prestrašene oči, vendar me je pomirila s pojasnilom, da se edino tam ukvarjajo s punktiranjem. Nič hudega sluteč sem to opravil. Ko sem čez teden dni prišel po izvid, sem hotel na hitro opraviti in odhiteti na delo. Zdravnik pa me je pogledal in dejal: Raje sedite, gospod Justin, ne bo tako preprosto.«

Vredno je! Naslednji prizor, ki bo Roku za vedno ostal v spominu, je, kako stoji pred Onkološkim inštitutom na bregu Ljubljanice in v strahu razmišlja, ali so to njegovo zadnje poletje, zadnja reka, ki jo opazuje, zadnja drevesa in zadnje zelenje. Zadnje! »Rak v meni. Pri devetintridesetih letih!«

Ni bil sposoben, da bi se s kom pogovoril. Članom družine in prijateljem je poslal sms. Takoj so se vsula sporočila s tolažbo in odločno podporo, pa tudi povabila, teh ni mogel zavrniti. Molčal je in poslušal. Čeprav je bil prepričan, da ne potrebuje tolažilnih besed, so mu prav te dale pogum, da je odločno dvignil glavo. »V mislih sem se poslavljal od življenja in hkrati videl bujnost okoli sebe. Nenadoma sem opazil vse ljudi, ki jih imam rad in me imajo radi. In misli so se mi začele vrteti v drugo smer – vredno je! Vredno je narediti vse, kar zmorem, kar zna medicina in kar zna alternativa.«

Kmalu je bilo jasno, da gre za izjemno hitro razvijajoči se limfom. Povedali so mu, da naj bi se rakasta masa v enem dnevu dvakratno povečala. Prav zaradi te hitrosti prej ni imel jasno prepoznavnih simptomov, so mu pojasnili. »Ko pozneje ležiš v bolnišnici in analiziraš pretekle dogodke, se spomniš, da ti je telesna moč usihala, da si se kdaj čudno počutil, kot da bi bil hudo utrujen. Eni kašljajo, drugi imajo značilno srbečico kože, tretji se ponoči močno potijo – to pa so simptomi, ki jih človek zlahka prezre oziroma pripiše kakšni manj nevarni stvari. Sam simptomov celo sploh nisem imel, zato se moram le svoji zdravnici zahvaliti, da me je takoj poslala na punkcijo.«

---

Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 38, izid: 18.9.2012.

---