Šimen Zupančič

V Sloveniji notranjepolitičnim oziroma gospodarskim novinarjem takoj prilepijo oznako. Tudi Cirman ni izjema. Tega je vajen in s tem se je navadil živeti. »V svoji karieri sem prejel že kar nekaj etiket, vendar vsak večer mirno zaspim. Vem, da bralci na koncu vedno nagradijo pošteno in temeljito delo.«

Vsi se sprašujejo, zakaj je Marjan Šarec odstopil, vi pa pravite, da je bil to edini možen korak in da kapitan ni zapustil ladje. Ali ni odstop ravno to?

Marjan Šarec je vedno dajal vtis, da nadzira situacijo. On bo določal, o čem se bodo pogovarjali s koalicijskimi partnerji, on bo narekoval ritem vladi, skratka, on je glavni. To je del njegove politične identitete in v tem se razlikuje od Mira Cerarja, ki je bil bolj povezovalen, mehkejši ... Kot takšen dominanten lik je Šarec bližje Janši. Sedaj smo v situaciji, v kateri je Šarec najprej izgubil podporo Levice, nato so začeli odpadati posamezni poslanci iz že tako manjšinske vlade.

Kar se je dogajalo dober zadnji mesec ...

Zadnja dva meseca, ampak zdi se, kot da se je dogajalo eno leto. Poglejmo v Nemčijo, kjer politika zanima ljudi ob volitvah, nato pa prevladujejo druge teme, medtem ko smo v Sloveniji bolj podobni sredozemskim državam, kjer politika vpliva na večji del življenja, hkrati pa je postala tako razdrobljena in dinamična, da spominja že na žajfnico, pri kateri so iz meseca v mesec možni novi zasuki. Na eni strani imamo veliko ljudi, ki želijo živeti mimo politike, so se odklopili, na drugi pa so tisti, ki jih zelo zanima. Tudi v medijih je politično dogajanje prva vest. Slovenija zaradi teh obdobij nestabilnosti počasi že začenja spominjati na Italijo, kjer nenehno preštevajo, zlagajo, kupčkajo.

Kar nam gotovo ne koristi!

Za družbo dolgoročno to ni dobro, razen če se nauči živeti mimo politike. Na srečo je naše gospodarstvo izvozno naravnano in sposobno živeti mimo nje. Od leta 2010 do 2020 smo imeli pet premierjev, a se je država po zaslugi izvoznikov izkopala iz krize, torej politična nestabilnost državi sicer ne škoduje, lahko pa prepreči začrtanje neke poti v prihodnost. Da bi za dvajset ali trideset let naprej vedeli, kam gremo.

Če se vrneva k Šarcu ...

On je torej tip politika, ki nadzoruje in je glavni, nato pa mu začno odhajati poslanci in odstopati ministri iz lastnih vrst. Zato je imel na voljo dve možnosti: da počaka in gre prosit parlament, da mu potrdijo nove ministre – kar mu seveda ne bi, čemur bi sledilo mesec dni mrcvarjenja, kjer bi izpadel kot nekdo, ki se mu je zgodil kolaps. Druga možnost je, da to pravočasno preseka in reče: gremo na volitve, pri čemer ima javnomnenjsko podporo trenutno še na svoji strani. Vendar je tu tudi stopil v past, saj on ni tisti, ki bo odločal o tem, ali volitve bodo. Skočil je v bazen, pri čemer ni prepričan o višini vode. Prisilil nas je, da govorimo o volitvah, a odločali bodo poslanci. Pri tem pa govorimo o 90 ljudeh, ki prejemajo zelo lepe plače, od tega sta dve tretjini takih, ki po volitvah ne bodo prišli v državni zbor in se bodo morali vrniti v »staro« življenje. Nekateri imajo kakšno posojilo, enim zopet ustreza položaj moči in življenje v Ljubljani – imamo nabor različnih človeških zgodb. Zaradi tega bodo res temeljito premislili, ali ni bolje tega mandata podaljšati z neko novo vlado. Prve ure po odstopu se je večina zavzemala za volitve, zdaj je teh glasov vedno manj.

Zdaj so nas začeli prepričevati, da ne za poslance, za nas je dobro, da ne bo volitev! Kaj pa je po vašem mnenju dobro za ljudi?

Gospodarstvo se gotovo ohlaja, a do hude krize verjetno ne bo prišlo. Banke so v primerjavi z zadnjim kriznim obdobjem v boljšem stanju, podjetja so manj zadolžena in nimamo tajkunskih balonov. Po drugi strani pa je vprašanje, koliko časa lahko nestabilnost traja. V teoriji bi bilo najbolje, da ima neka vlada vsaj dve leti za izpeljavo projektov, ampak tega razkošja v štirih letih praktično nobena vlada ni imela. Izjema je bila Cerarjeva, ki jo prav zato označujem za zamujeno priložnost.

En teden pred odstopom premierja ste dejali, da smo priča mehanizmu, ki ga je Šarec izpilil do popolnosti: reform ne bo, okoli LMŠ rasteta dva velika centra moči; sam lahko odloča, kdaj bodo volitve.
In je presekal ter skočil. Če se čoln maje, moraš pravi čas skočiti na drugega. On je to izkoristil zdaj. Če bi s tem zavlačeval, bi si bolj škodil. Tvega pa, da pade v opozicijo, pri čemer je vprašanje, ali zna biti v njej.  
Razlagali ste tudi o razkolu znotraj Šarčeve stranke, kjer so se osnovale tri struje: Lekova, kamniška in nacionalno-varnostna. Lekova ga sedaj zapušča – kaj tak odhod sporoča?
LMŠ je stranka, ki je nastala okoli Marjana Šarca. Pri vladanju se naslanja na ozek krog ljudi, ni velika stranka, bolj bi lahko govorili o društvu. Pred prihodom na oblast nismo vedeli, kdo je poleg njega še v stranki, potem so se na oblasti vzpostavili trije krogi: kamniški, v katerem so lokalni politiki in podjetniki, ki jih je spoznal v »prejšnjem« življenju. Z lokalne so prišli na državno raven in njihov interes je delati posle. Drugi krog je nacionalno-varnostni, v katerem so ljudje, ki so prej delali v nacionalno varnostnih strukturah (policija, vojska), in ker Šarec razmišlja zelo vojaško, mu mora biti ta krog blizu. Hkrati pa je ta krog poznal nekatere pasti vladanja na državni ravni, ki jih on ni. Ta krog ima zato, da opravijo umazani del politike, temu krogu je v interesu oblast in je neuporaben, če bo LMŠ v opoziciji. Lekovo strujo pa tvorijo starejši menedžerji. 
Nekakšen krog starešin?
Tako je. Starešine, ki so ob koncu poslovne kariere stopili v politične vode. Vojmir Urlep in Andrej Bertoncelj sta predstavljala stik s svetom, njun pogled je segal dlje – imela sta širšo nazorsko perspektivo, izkušnje. Kot je v naravi politike, so se ti krogi začeli bojevati za vpliv (trenja pri kadrovskih politikah ipd.). Politika je vedno igra interesov.
Kaj jih je razklalo?
Afera z generalnim sekretarjem Branetom Kraljem. On je bil eden redkih prijateljev Marjana Šarca v politiki, skupaj sta bila v gasilskem društvu, poznala sta se vrsto let in Šarec mu je res zaupal. Ob odhodu Kralja je ravnotežje med tremi krogi razpadlo. Izkušena struja je potegnila kratko, domnevam, da ni bila toliko agresivna, hkrati pa ti ljudje niso bili tako zelo lojalni Šarcu, da mu kdaj ne bi povedali česa po svoje. Na koncu je ostal skoraj sam. Z manjšinsko vlado je res zahtevno vladati, ni pa to takšna redkost – manjšinsko vlado so imeli v več evropskih državah (Španija, Belgija ...).  
Torej se da?
V državah s politično kulturo se da. Sploh če se dogovoriš za projekte, ki jih je pomembno izpeljati.
Šarcu tudi priznavate politični instinkt in talent?
Absolutno! In nikakor ga ne smemo podcenjevati. Ampak sedaj mu je res zmanjkalo ljudi. Hitro je spoznal, da z manjšinsko vlado ne bo mogel kaj pretiranega početi, na začetku je razdelil nekaj »bombončkov«, kot je npr. dvig minimalne plače, in dejansko je ta vlada prva, ki se je pomaknila od delodajalcev k delojemalcem. Ampak potem je ocenil, da drugih ukrepov ne bo, če ne bo pridobil večjega števila poslancev.
Si torej Šarec ni polomil zob na zakletem zakonu o odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?
Zakon o odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bi lahko bil izpeljan, če bi o njem glasovali prej. Je pa ta zakon kolateralna škoda, to ni bil osnovni razlog za razpad vlade. Ljudje bodo rekli, da so lobiji razsuli to vlado, ampak menim, da je ta vlada padla že prej. Boj med različnimi strujami v LMŠ je potekal zaradi slabe banke (DUTB), in za posle kamniške struje je bila slaba banka ključna. Zato je bilo treba podaljšati njen obstoj. To je bil ključni vzvod vpliva. Slabo banko pa smo ustanovili tako, da smo kup slabih posojil prenesli v posebej za to ustvarjeno škatlo, jo okrasili z mašnico, potem pa probleme iz nje reševali posamično. Najprej smo to početje načrtovali za pet let, zdaj pa bi jo radi ohranili še za nekaj let, vodstvo DUTB bi rado gradilo stanovanja, to pa gre v nos ministru iz vrst SMC – ki drži roko nad stanovanjskim skladom. Tu pride do konfliktov.
V oddaji Studio city ste napovedali morebitno veliko zdravstveno afero. Veste kaj več ali ste samo vrgli kost?
Omenil sem jo hipotetično. Dva meseca pred volitvami se lahko še veliko zgodi – če bi se v kakšni bolnišnici kaj zalomilo, se ve, kdo bi plačal politično ceno. S tem sem samo hotel ponazoriti, v kakšno tveganje se je Šarec podal z odstopom. Afere pa nisem prejudiciral.  

Zarja/Jana, št. 5, 4. 2. 2020

STA