Revija Zarja

Medtem ko so nekdaj na naše domove v tistih tipičnih rjavih usnjenih torbah prinašali težko pričakovana pisma, pokojnine, položnice, razna obvestila, revije in časopise, nam danes poštarji dostavljajo še vse kaj drugega – od reklam do najrazličnejših paketov, celo pralne stroje in hladilnike, kar seveda že zdavnaj presega njihove nekdanje poštarske malhe. Že dolgo opozarjajo, da so preobremenjeni. Glavna težava naj bi bilo predvsem pomanjkanje kadrov, zaradi česar praviloma delajo več kot osem ur na dan. Ker se stanje kljub opozorilom ni bistveno spremenilo, sta njihova sindikata (Sindikat poštnih delavcev ter Sindikat delavcev prometa in zvez Pošte Slovenije) za torek, 19.februarja napovedala stavko, vendar do zaključka redakcije še ni bilo znano, ali bo do nje dejansko prišlo. Poštni delavci med drugim zahtevajo boljše delovne pogoje in manj obremenitev. Dve poštarici, s katerima smo se pogovarjali, obe tudi stavkovni zaupnici, sta nam povedali, da je njun poklic sicer lep, a žal zelo naporen.

Tekst: Katja Božič, foto Andrej Križ

Brigita Kočevar: Delo je treba prilagoditi ženskam! »Delo poštarice je lepo, le hudo mi je, ker zaradi prevelikih delovnih obveznosti vse bolj izgubljamo socialni stik z ljudmi,« pravi Brigita Kočevar, ki je to delo začela opravljati pred štirimi leti. Začela je na vasi, kjer je pismonoša za nekatere starejše ljudi edini človek, ki ga vidijo v celem dnevu. Vedno se ga razveselijo in z veseljem z njim poklepetajo. Zaradi vedno večjih obveznosti pa je časa za te stike vedno manj, poudarja diplomirana tehnologinja poštnega prometa, ki je pred desetimi leti začela delati kot rezervna delavka za okencem na pošti, pravzaprav je nadomeščala manjkajoče delavce na različnih poštah.« Po nekaj letih je zaradi reorganizacije mesto za poštnim okencem izgubila, hkrati pa dobila ponudbo za delo v dostavi. »Skrbelo me je, da tega ne bom zmogla, ker sem takrat že imela težave s hrbtenico,« priznava. Ne nazadnje so dotlej to počeli predvsem moški. Dodelili so ji dostavo z avtomobilom v odročni vasici na kočevskem koncu. »Nisem ravno najbolj suveren voznik, predvsem pa sem se spraševala, kako bom to pot zmogla pozimi, če zapade veliko snega. Po drugi strani pa je bilo lepo srečevati ljudi, ki se te vedno tako razveselijo. Tam živijo predvsem starejši ljudje, ki so še vedno zelo odvisni od pošte. Radi me vidijo, hkrati se pa sprašujejo, kako punca zmore to naporno delo.« Ženske imajo namreč popolnoma enake obveznosti kot moški, še uniforme dobijo moške, potem pa si jih iznajdljivejše predelajo, da so jim bolj prav. »Dostavljamo vse od straniščnega papirja, oblačil, knjig, steklenic do hladilnikov.« Zaradi previdnejše vožnje in dvigovanja paketov zaradi zdravstvenih težav težko dosega norme, ki so, kot pravi, preračunane na moške, zato se njena služba, ki sicer traja od sedmih zjutraj do treh popoldne, le redko tedaj tudi konča. Potem ko nekoč po tednu bolniške resnično ni mogla na teren zaradi snega, so jo premestili na drugo pošto, tam je dostavljala peš z vozičkom. Tu pa se ji je delo sploh upočasnilo in je redno delala čez predvideni čas. V tistem obdobju je postala tudi sindikalna zaupnica in začela opozarjati na neurejene stvari. Vmes so se ji zdravstvene težave poslabšale do te mere, da je danes invalidsko zaposlena za polni delovni čas s prilagojenim delovnim mestom. Vrnili so jo na dostavo z avtomobilom, trenutno preizkuša električni štirikolesnik.

Več v reviji Zarja, 19.2.2019

Foto: Andrej Križ