Mateja J. Potočnik

Pesnik in prevajalec, ki je po štirih desetletjih pesniškega molka in pri okroglih sedemdesetih izdal zbirko pesmi Rorschach. Bil je urednik Tribune in Problemov, prevajal je in še vedno prevaja angleške in ameriške pesnike, pisatelje, Walta Whitmana, Sylvio Plath, Williama S. Burroughsa, Charlesa Bukowskega. Za priročnik Nekaj nasvetov za prijazno uporabo mobitela je prejel zlato pero, za prevod Bude iz predmestja pa Sovretovo nagrado. Je zelo umirjen, zadržan gospod, pogovor z njim teče kot neskaljena reka. Takšne so tudi njegove misli.

Zakaj je pesnik umolknil za 40 let? Je umolknil namenoma?

Pesnik ni umolknil. Pesnik je samo s pisanja pesmi prešel na pisanje drugačnih stvari. Začel sem se ukvarjati z oglaševanjem, kjer so možnosti za uresničevanje želje po ubesedovanju tako rekoč neskončne. In s prevajanjem: v tem času sem prevedel več kot šestdeset knjig. S tem sem bil povsem izpolnjen in zadovoljen, tako da sem pesnjenje odložil na stran. Sem ter tja sem sicer še vedno napisal kakšno pesem, in v teh 40 letih se jih je le nabralo za pesniško zbirko.

V zbirki Rorschach so objavljene tudi nekatere pesmi iz vaših treh prejšnjih pesniških zbirk, Pravice skazice, Deklic in Marenj.

Ja, res. Zato sem zbirko podnaslovil: stare in nove pesmi. Zanimivo pa je, da so mi te »nove« pesmi, ki sem jih pisal zadnjih nekaj desetletij, zame v bistvu stare, in mi zvenijo tiste »stare«, ko jih zdaj po tolikem času znova berem, pravzaprav kot povsem nove.

So vaše pesmi kot vaši otroci? Ko prebirate Mojco I in Mojco II, pa Vido, pa ...

Sicer se res reče, da so pesmi pesnikovi otroci, a si ne znam predstavljati, da bi imel sto ali dvesto otrok. (nasmeh)

Vas zaščemi v trebuhu, ko preberete kakšno svojo pesem?

To pa ja, a zaščemi me tudi, če preberem odlično pesem koga drugega. Ob poeziji vendar moraš nekaj začutiti.

Prevajali ste pesnike Williama Blakea, Sylvio Plath in Williama Carlosa Williamsa, Williama Stanleyja Merwina, zdaj prevajate Walta Whitmana ... to so težki, zahtevni avtorji.

Prevajanje je nekaj med obrtništvom in umetnostjo. Prevajanje kriminalke navadno ne zahteva toliko truda kot prevod pesmi, ki kliče po prepesnjenju. Tu je manj obrtništva, iz originala skušaš prenesti in ujeti duha pesmi, tudi vse, kar se je pritajilo za same besede.

Prevajali ste tako imenovane bitnike. Ferlinghettija, Burroughsa ... So vam bili blizu?

Rad jih imam zaradi njihovega sproščenega odnosa do življenja, uveljavljanja vsakdanje govorice v literaturo in razbijanja številnih tabujev. Lawrence Ferlinghetti je še edini živeči pripadnik bitniške generacije, letos bo star sto let. Bil je najstarejši med njimi, najpozneje je začel pisati, a piše še danes.

Kako pa so nastajale pesmi v teh 40 letih? Pridejo kot navdih ali morate sesti za računalnik in jih pač napisati?

Meni se pesmi od nekdaj porajajo med hojo, ki je zame način meditacije. Ko hodim sam, spokojno, pomirjen s sabo, nastane večina pesmi. Če še niso povsem izoblikovane, pač potrebujem več sprehoda. Ko se vrnem domov, pesem napišem in je ne popravljam več. Je taka, kot je.

Miha, midva sva živela najino mladost v socializmu.

Tako je. Jaz sem imel izjemno srečo, da sem odraščal v času, ko so se pojavili Beatli in z njimi vsa ta naša glasba. Ko je zavladal rock, ki je povezal vse mlade tega sveta. Meje so se neverjetno premaknile. To je povzročila glasba. Veljalo je reklo, da ne smeš zaupati nikomur, ki je starejši od trideset let. Mi smo nosili dolge lase, kavbojke, superge, starejši so hodili v oblekah in kravatah. Vzdušje je bilo popolnoma drugačno kot danes – to je bilo vzdušje svobode, odprtosti, veselja, sonca, optimizma. In to ne samo zato, ker smo bili mladi – svet nam je v resnici ležal pred nogami. Naše geslo je bilo: bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. To je trajalo deset, morda petnajst let. Danes pa ...

Ja, kako je danes?

Danes se je vsa ta optimistična perspektivnost nekam izgubila. Včasih si zjutraj radostno vstal in si vedel, da bo zvečer vse še boljše. In je večinoma bilo. (nasmeh) To je rečeno seveda metaforično. A tega zadnjih deset ali več let ni.

Kam je šel ta optimizem?

Takrat smo imeli občutek, da so nam vsa vrata na stežaj odprta, da je vsako oviro mogoče premagati. Za zaposlitve ni bilo težav, negotovosti vsakdana je bilo bistveno manj. Ni bilo velikega bogataštva, pa tudi ne posebne revščine. Bližje smo si bili, socialno in družbeno. Zaradi manjših razlik smo bili bolj povezani med sabo. In to nam je dajalo vero v prihodnost.

To so bili časi socializma, ki so danes zasmehovani.

Danes se gleda samo na slabe plati te ureditve, a veliko je bilo dobrega, boljšega. Rojen sem bil ravno toliko časa po vojni, da »krvavega komunističnega režima«, kot pišejo danes nekateri mediji, nismo občutili na ta način.

Zanimivo je, kako fantom v socializmu niso pustili dolgih las. Kako je šlo to skupaj s »svobodo«?

Takrat so te res lahko zgrabili kar na ulici, in te na silo ostrigli.

So bile še kakšne hujše stvari? Bili ste urednik Tribune, izredno družbenokritičnega časopisa, ki so ga pogosto zaplenili.

Tribuna je vedno hodila po robu. Besedila je bilo treba pred izidom pokazati izdajatelju, študentski organizaciji ali Zvezi mladine, ki sta jo financirali, sicer so jih pregledali v tiskarni in vsaj enkrat na leto so jo zaplenili. A vedno se je našlo nekaj izvodov, ki so ušli iz tiskarne pred zaplembo. Bila je iskan časopis z veliko naklado, ne samo študentski časopis. Jaz sem bil sicer urednik za literaturo in poskušal uveljavljati mlade ustvarjalce, ki drugje niso imeli možnosti objave.

Tribuna je izzivala oblast.

Seveda. Če ne izzivaš, ne veš, do kod lahko greš. S tem smo širili obzorja svobode, saj oblast ni mogla zapleniti vsake številke. Sem in tja je morala popustiti.

Celoten pogovor z Mihom Avanzo lahko preberete v 8.številki revije Zarja. (19.2.2019)