Foto: Jaka Koren

»Še pred nekaj meseci na smučanje niti pomisliti nisem mogel, saj mi je vsak korak povzročal neznosne bolečine,« pravi Ljubljančan Beri Osterman, ki danes kar žari od sreče, energije in veselja do življenja. Januarja je zbolel za hudo obliko psoriatičnega artritisa, ta ga je dobesedno prikoval na posteljo. Nobena zdravila niso pomagala, in ko je že skoraj obupal nad življenjem, je izvedel za post z Marjanom Videnškom. Ker ni imel česa izgubiti, se je na začetku novembra odločil poskusiti. Danes, po manj kot dveh mesecih, pravi, da je drug človek. Po peklu, ki ga je doživljal, težko dojema srečo, da lahko znova hodi brez bolečin. Kaj hodi, smuča! Srečali smo se namreč le nekaj dni po tem, ko se je vrnil s smučarskega dopusta!

S kozarcem pomarančnega soka nas je pozdravil široko nasmejan mladenič, ki mu človek nikoli ne bi prisodil enainštirideset let. »Morali bi me videti pred letom dni, ne bi me prepoznali,« se je nasmehnil. Zaradi bolezni, zdravljenja in posta je namreč shujšal kar za 47 kilogramov. »Že zaradi tega se nikoli ne bi vrnil v staro življenje. Ko pogledam svojo sliko, se tudi sam ne prepoznam,« je iskreno povedal.

Dvoje opozoril. »Živel sem iz dneva v dan,« je začel svojo zgodbo. »Brez posebnega cilja v življenju – nonstop zabave, hrana, pijača, potovanja …« Bližnji, ki so videli, da drvi navzdol, so ga na to opozarjali, ampak: »Vsi, ki ti v resnici hočejo dobro, se ti takrat zdijo bedaki. Živel bom, dokler bom, sem poudarjal.« Potem pa, ko dejansko dobiš resno opozorilo, se hitro zbudiš. »Kaj pa če se ti kaj zgodi in postaneš odvisen od drugih?« Po eni strani, je razglabljal, je imel res srečo, da se je izvlekel in ob tem spoznal, da se mora umiriti ter začeti živeti drugače. »Šele takrat, ko te zdravje pusti na cedilu, pravzaprav ugotoviš, da je to najpomembnejše v življenju. Premalo cenimo svoje telo, aparat, ki bi ga morali negovati najbolj od vsega! Noro je, kaj počnemo s svojimi telesi – zavedati bi se morali, da se take mašine ne da kar tako narediti.« Kaj šele popraviti! Telo ga je prvič opozorilo pred štirimi leti, ko je zaradi stresnega življenja dobil luskavico. Mislil je, da jo je z raznimi kremami pozdravil, a se je samo potuhnila, januarja letos pa udarila z vso močjo. »Po novem letu so me začele nenormalno boleti noge. Bolečina se je tako stopnjevala, da konec januarja nisem mogel več niti hoditi. Prijatelj me je zvlekel na pregled v bolnico Petra Deržaja, in tam so me kar obdržali na preiskavah. Ko so videli, da imam zatečene sklepe, in s punkcijo ugotovili povečano sečno kislino, so me začeli zdraviti za putiko. »Imunski sistem se mi je povsem sesul. Število trombocitov mi je s 300 padlo na 9, kar pomeni, da se kri ne more strjevati. Ponoči so me zbujali na petnajst minut – bali so se, da ne bi padel, se udaril in izkrvavel. Ko so mi z zdravili uredili trombocite, so končno ugotovili, da imam psoriatični artritis, in ga začeli zdraviti z biološkimi zdravili.« Osem mesecev je jemal zdravila, pa se stanje ni prav nič izboljšalo, je povedal. »Imam sicer visok prag bolečine, ampak to je bila agonija, ki je ni moč opisati. Na jok mi je šlo skoraj pri vsakem koraku. Za razdaljo od postelje do stranišča sem potreboval dvajset minut, to je bilo dvajset minut neznosnih bolečin.« Včasih je bilo tako hudo, da je že začel razmišljati, kako bi tem bolečinam naredil konec za vedno. Stvari so se malce izboljšale, ko je v Egiptu prek prijateljev našel protibolečinske tablete, te so za silo blažile bolečine. »Tablet sem pojedel toliko, da sem bil od njih sit.« Zavedel se je, da tako ne bo šlo več naprej. Začel je raziskovati. Najprej je preizkusil več alternativnih oblik zdravljenja, a žal niso učinkovale. Potem pa mu je prijatelj povedal za desetdnevna skupinska postenja društva Preporod, ki jih vodi Marjan Videnšek. »Pregledal sem njihovo spletno stran, prebral izkušnje udeležencev in se odločil poskusiti.« Konec koncev ni imel več kaj izgubiti.  

Vsak dan je bilo bolje. »Ko sem prišel tja in začutil vso tisto pozitivno energijo, sem se odločil, da se bom pozdravil! Prav potreboval sem takšnega človeka, kot je Marjan, da mi je pokazal pot. Moje življenje se je od takrat spremenilo, ne za sto, temveč za milijon odstotkov!« Desetdnevna delavnica je bila takrat na Debelem rtiču, kot izziv pa je (naključno seveda) dobil še sobo v prvem nadstropju. »Vlekel sem se kot stoletnik. Kadar sem prej videl stopnice, mi je padla tema na oči, takrat pa sem si trmasto obljubil, da ne bom menjal sobe!« Dobil je takšno voljo, da se je že drugi dan odločil za kar 42-dnevni post (ko smo se srečali, se je brez težav postil že 43 dan in post zaključeval). Jutra so začeli z meritvami, nadaljevali s sprehodom, telovadbo, se klistirali, pili presne sokove in zelenjavne juhe, poslušali izkušnje drugih ljudi, prebirali pozitivno literaturo. Poleg prehrane (napačna je pogosto vzrok bolezni in nepotrebnega trpljenja) so za uravnoteženo in zdravo življenje pomembni stik z naravo, redna in intenzivna telesna vadba, dovolj spanja in počitka ter urejeno življenje brez konfliktov, Marjan polaga na srce udeležencem postenja. Mnogo udeležencev pove, kako se jim tretji dan, ki je ponavadi najbolj kritičen, začnejo prikazovati klobase in druge dobrote, Beri pa teh težav ni imel, njegova odločitev za zdravje je bila namreč tako močna. »Ko se za nekaj odločim, me težko kdo premakne. Vmes sem celo kakšne tri dni pil samo vodo.« Zdravila je opustil, saj pravi, da tako ali tako niso pomagala. »Vsako jutro sem lažje vstal. Na začetku sem na sprehodu z drugimi prehodil nekaj deset metrov, potem pa vsak dan več. In vsak dan sem se bolje počutil! To je bilo neverjetno!« Ko je prišel domov, je z načinom življenja, ki se ga je navadil na postenju, nadaljeval. »Prej sem hodil spat ob polnoči ali ob enih in spal do desetih, zdaj zaspim ob enajstih in se zjutraj ob šestih zbudim povsem spočit. Dan začnem z dvajsetimi minutami telovadbe, da razmigam sklepe. Rekel bi, da sem bolezen že skoraj odpravil. Počutim se noro dobro, zjutraj se srečen in z nasmehom zbudim ter si rečem, da bo gotovo lep dan. Vsakomur, še posebej tistim, ki so nenehno v stresu in utrujeni, bi predlagal vsaj tri dni posta na mesec. Neverjetno, kakšno breme pri tem odvrže človek! Danes gledam povsem drugače na svet, bolj sem umirjen, lažje razmišljam, izboljšali so se celo odnosi z mojimi bližnjimi, zdi se mi, kot da sem se ponovno rodil. V stiku sem s svojim telesom, nikoli ga še nisem tako poslušal in čutil, kot ga zdaj. Neverjetno lahkega se počutim.« Postenje seveda nadaljuje v stiku z Marjanom, ves čas pa so ga podpirali prijatelji in družina. »Vsi okoli mene so srečnejši. Prej jim je bilo zelo hudo, ko so me gledali, s kakšno težavo se premikam. Prav ubogo sem se počutil, ko sta mi še v bolnici Petra Držaja dve starejši ženici sočutno predlagali uporabo palice za lažjo hojo.« O postenju je zaupal tudi zdravnikom. »Osebni zdravnik mi je rekel, naj se oglasim, ko bom s postom končal, ravno v teh dneh sva dogovorjena, da narediva nekaj testov.«

Temelji novega življenja. Zdaj postavlja temelje novemu življenju, ki bo prav gotovo bolj umirjeno, kot je bilo še pred letom dni. »Hvala bogu za takšno opozorilo, saj sem le tako lahko obrnil nov list. Trenutno je zame najbolj bistveno, da se povsem pozdravim.« Počasi se bo spet začel ukvarjati s športom, ki je bil že prej pomemben del njegovega življenja, tako kot potovanja. Najprej bo šel nekam na toplo. »To je dobro tudi za moje sklepe.« Čeprav je videl veliko sveta in ogromno potoval, pa pravi, da je bilo postenje z društvom Preporod najlepši dopust njegovega življenja. »V življenju sem zapravil že toliko denarja, da je cena tega programa zanemarljiva v primerjavi s tem, kar sem dobil. To je bila najboljša naložba v moje fizično in psihično zdravje. Seveda pa je odvisno, s kakšnimi očmi gledaš, ampak po tem, kar sem prestal, je življenje zame danes eno samo veselje!« je sklemnil – kako drugače kot – z nasmehom! CITAT: »Vsakomur, še posebej tistim, ki so nenehno v stresu in utrujeni, bi predlagal vsaj tri dni posta na mesec. Neverjetno, kakšno breme pri tem odvrže človek! Danes gledam povsem drugače na svet, bolj sem umirjen, lažje razmišljam, izboljšali so se celo odnosi z mojimi bližnjimi, zdi se mi, kot da sem se ponovno rodil.« 

Foto: Jaka Koren