Šimen Zupančič

Je Triglav še naš?

Upornica je bila že od malega, prvič se je uprla očetu pri 11 letih in z domačega praga z lažjo, da očeta ni doma, napodila kupca njihove hiše. Ni se strinjala, da bi jim oče prodal dom v okolju, ki ga je tako zelo ljubila. Kasneje je en teden jedla samo češnje, ker so bile njihove, drugo pa je bilo plačano z očetovim denarjem – tudi šolska malica, ki jo je besna nosila zavito v prtiček k njemu domov. Vedno je bila glasna v zavzemanju za pravico in neki funkcionar je enkrat zgroženo pripomnil: »Ta pa dela s svojo glavo, je kot stroj.«

Mati dveh in babica treh se je nekaj časa »skrivala« na svojem lepem hribu, potem pa so jo pred tremi leti zvabili v lokalno društvo upokojencev in začela je spet aktivno sodelovati v civilni sferi. Že dolgo se sprašuje, ali smo v naši, po njenem mnenju boleče lepi Sloveniji sami bolniki, da nihče ne zna voditi podjetij, bolnišnic, šol. »Kako smo pa lahko do 1991. dobro živeli? Mladi pravijo, da smo imeli srečo, ampak ne vedo, zakaj smo vse to zafurali. To je najhujše, kar so mi lahko rekli. Celo moj sin. Zamerili so nam, da smo lahko tako nasedli, da smo jim verjeli. Zakaj toliko popuščamo, so mi dejali.« To jo je zabolelo in hkrati spodbudilo, da je začela delovati bolj »divje«.

Skupaj s sindikalistom Rastkom Plohlom je na čelu skupine državljanov, do sedaj jih je podprlo 300.000 somišljenikov, ki so spisali pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe. Konec junija lani so jo vložili na sodišče in do danes niso dobili odgovora, razen nekaj dni po vložitvi obvestilo, da je pobuda v rednem postopku. »To pa lahko traja dvajset let!« je zgrožena.

Nagovarjala je poslance, a brez uspeha, zgolj Janko Veber jim je prisluhnil. Z njegovo pomočjo je bila ob pomenljivem datumu, 29. novembra, v državnem zboru vložena Deklaracija o neobstoju prehoda družbene lastnine v državno. »Upam, da bi lahko to morda pomenilo prvi korak k novi Sloveniji. Prav tako na simboličen datum, osmega marca, pa mora biti v državnem zboru sprejeto, da se zakon o podržavljanju lastnine spremeni oziroma razveljavi. Niso imeli pravice spreminjati starega zakona, ničesar odtujiti, razprodajati in krasti. Ljudje bi se morali boriti, ne pa da dovolimo tako razprodajo naše države. Ali naj se vsemu kar odpovemo? Rečemo, izvolite, vzemite si? Kaj je dodana vrednost vlade, se kar naprej sprašujem. Teh mladcev, ki odločajo o našem premoženju? Je to morda razprodaja Slovenije? Mogoče so prodali že Triglav, pa ne vemo!« Še bolj jo pa jezi, da vedno znova uvažamo neke strokovnjake, ki so očitno specializirani samo v tem, da nam nekaj ukradejo – ali so to patenti, znanje ali pa denar za plače, saj so predobro plačani.

Kaj takega še nisem videla! Prizadevanja skupine državljanov proti razprodaji družbene lastnine, ki so jo ustvarjali naši predniki in si je nihče nima pravice polastiti, so podprli Zveza društev upokojencev Slovenije, Zveza združenj borcev za vrednote NOB, sindikati in nekateri novinarji. »Podpora borcev in upokojencev je razumljiva, saj smo starejši tej deželi ter njenim ljudem nekaj dali in ob tem lepo živeli. Kar je najhuje in me neizmerno žre, pa je, da smo mi lepše živeli kot vi danes, pa se tega sploh ne zavedate! Koliko je bilo prijateljstva, kako nam ni bilo težko delati čisto nič, peš, s kolesi ali celo bosi … Nismo imeli hlač iz džinsa in superg, imeli pa smo mladinske in kulturne domove, veselice, kulturno udejstvovanje … Veliko je bilo dogodkov, kjer smo bili ljudje skupaj, povezani, zato ni moglo biti toliko zavisti, individualizma in škodoželjnosti, kot opažam danes. Ljudje so utrujeni, pa tudi nič si ne upajo. Kaj takega še nisem videla!«

Prepričana je, da se mora nekaj spremeniti – in to z akcijo. Veronika Županek se že ne bo zanašala na upanje. »Preden bom šla v večna lovišča in ker sem pes po kitajskem horoskopu, bom zasledovala in iskala pravico. In teh 75 milijard evrov, po katere bom šla sama, če bo treba – k Junckerju in njegovi znameniti trojki! Ta denar bo našel, mi je čisto vseeno, kako. Ker je tako silno pameten, kaj vse bo on dirigiral v Sloveniji! Obnaša se pa tudi kot pajac, ščipa kolege v zadnjico, jih poljublja vsevprek …« besno pripomni gajstna upokojenka, po izobrazbi kmetijska tehnica, ki je med drugim delala v administraciji dimnikarskega podjetja. Njen brat ji je dejal, da ni pes, ampak jazbec – kar jazbec zagrabi, namreč nikoli ne izpusti.

»Politika smo ljudje, mi jo ustvarjamo. Država smo ljudje. Kdo nam vlada? Vse izvoljene institucije, postavljene, da vladajo. Kdo so ljudje, ki pišejo zakone? Če zakoni dopuščajo, da se dvomilijonskemu narodu vse, kar je bilo zgrajeno, vzame, se morajo taki zakoni spremeniti. Saj so kriminalni. In če so taki, so jih pisali kriminalci!« Vse poziva, da stopimo skupaj in zahtevamo, da se družbeno premoženje vrne.

Neprestana borba. Neizmerno je odločna, za nekatere pa tudi majčkeno nora. »Ampak potrdila za to pa nisem dobila,« se zasmeje in pripomni, da se bo ta norost verjetno enkrat obrestovala. Verjetno so ob njej zmajevali z glavo tudi leta 1994, ko je neusmiljeno posekala vinograd rumenega muškata na njihovem hribu. Zakaj? »Če krompir stane več kot rumeni muškat, mošt, je nekdo nor: ali tisti, ki dela in se tako poniža, da prodaja pridelek za tak denar, ali pa prodajalec, ki misli, da je kmet tako nor. Takšno je življenje, neprestana borba.«

Za Slovenijo si želi, da bi bilo več poguma, pokončnosti in zdrave pameti. »Enkrat stopimo skupaj, ni pomembna nobena ideologija, pomembna je Slovenija, slovenski narod. Vrnimo našim otrokom to, kar smo nekoč že imeli. Naredimo red v Sloveniji!«

Mariborčane poziva, da gredo v Ljubljano po denar, ki jim ga je vzela vlada Alenke Bratušek. »Ljubljanskega župana Zorana Jankovića sem že izzvala, naj pride za pol leta županovat v Maribor, mu bom kuhala kavo, ni problema – samo naj mi pokaže, kako se da delati iz nič. Če bomo ta denar dobili nazaj, bomo organizirali veliko zabavo.«