Prejšnji teden se je na neki hiši blizu ljubljanske tržnice pojavil tale napis (poročajo, da jih je bilo po mestu več): posilmo levičarke. Nikakor ne sumim, da je avtor napol pismen, ker je v prvi besedi, namenjeni širši javnosti, zagrešil napako. Ker to sploh ni slučajna, ampak namerna napaka, znana iz internetnega komuniciranja na družabnih omrežjih, kar pomeni – nekaj pogovorne spakedranščine in mnogo najbolj grobih žaljivk, da je sovraštvo do nekaterih ljudi ali dogajanja pač dovolj poudarjeno. Podčrtano s krvjo in drekom. Ali nekaj takega. Kako ljudje, ki so sposobni takšnega (večinoma anonimnega) komuniciranja, sicer shajajo v vsakodnevnem življenju?

Koga nameravajo grafitarji posiliti, kdo so torej levičarke? Poslanke, ki so proti ograjam, prostovoljke, ki hodijo pomagat beguncem, novinarke, ki opozarjajo na sovražni govor pa tudi dejanja, državljanke, ki so na zadnjem referendumu glasovale za družinski zakon? In kdo so gospodje, ki bi ta plemenita dejanja izvršili? Očitno niso levičarji, torej je to poziv vsem pravovernim desničarjem? Ali morda koga takšne provokacije kaj skrbijo, bodo iskali zlikovce z rdečo barvo na rokah in morda tudi na bundah? Nikar ne zamahnite in ne recite, eh, to je bedarija. Ker ni.

En teden prej so se v neki mrzli noči pojavile na gradbišču džamije polovice svinjskih glav, pa tudi kri v kozarcih za vlaganje. Čakali smo, da bo kateri od naših vrhovnih politikov povedal samo en jasen stavek, ki bi kazal, da smo kot država zgroženi nad takšnimi dejanji. Pa so bili večinoma vsi tiho. In še malo prej je nekaj korenjakov šlo zažigat knjigo o Kučanu pred Kučanovo hišo. Kučanova žena jim je sicer pripravila neponovljiv sprejem, a vendar – smo razen protesta zgodovinskega društva slišali še kakšen kredibilen politični glas proti? Mar ne bi bil dolžan vsaj  zdajšnji predsednik zaščititi prejšnjega?!

Nič nismo slišali, da bodo ovadili požigalce Kučanove knjige; mar to ni ogrožanje varnosti in integritete nekega človeka, ki je pomemben del naše zgodovine? Nič se ne sliši, da bi lovili prinašalce svinjskih glav na gradbišče džamije, čeprav se med bosanskimi gradbenimi delavci ve, kdo se je na ves glas hvalil, da bo to storil. Ampak tudi storilec seveda ve, pred kom se je hvalil, zato tudi sporočila policiji na anonimni telefonski številki ne garantirajo, da se ne bo znesel nad »ovaduhi«, če ga bo kak policist prej ali slej le kaj vprašal. Delavci se bojijo najprej za delo, šele v drugi fazi jih skrbijo polomljena rebra.

Saj res, kako se že rojeva fašizem? S požiganjem knjig, sovražnim govorom, grafiti in letaki, žaljivkami in ponaredki (kot je muftijeva izjava, ki so ji odrezali glavni del in se zdaj sliši, da bo čez dvajset let več kot pol Slovencev muslimanov), snovanjem prostovoljne narodne garde pa še čim. In molkom tistih, ki so voljeni, imenovani in plačani, da ščitijo civilizacijske norme današnjega časa. Seveda nas je strah grabežljivega kapitalizma, izginjanja varnega dela za določen čas, ekonomskih in političnih beguncev …, vsega. Ne znamo si predstavljati, kakšno bo naše življenje čez dvajset let, če ne bomo marsičesa drugače zastavili. Vsekakor pa s svinjskimi glavami in pozivi k posiljevanju levičark ne bomo gradili sveta, v kakršnem bi vsaj večina želela živeti.

Sonja Grizila, revija Zarja št. 4, 26. 1. 2016