Iztok Dimc

V jesenskih dneh lahko v gozdovih in na njihovih robovih naberemo več različnih jesenskih divjih užitnih plodov. Preden se lotimo nabiranja drnulj, trnulj, jerebike, brogovite, šipka, želoda, bukovega žira in drugih gozdnih plodov, jih moramo dobro poznati, da jih ne zamenjamo z neužitnimi in strupenimi. Poleg tega se je koristno poučiti o njihovi ustrezni pripravi in predelavi, saj nekateri niso užitni surovi. Divje sadje je superhrana, ki nam jo ponuja narava.

»Izbira divjih užitnih plodov je veliko ožja, saj jih je približno 20 vrst v primerjavi z divjo zelenjavo in začimbnicami, ki jih je več kot 2000 vrst. Vseeno se vedno najde kaj prijetno okusnega. Jesen je pravi čas za nabiranje in pripravo divjega sadja, kot so drnulje, trnulje, jerebika, mokovec, želod, žir, brogovita, črni bezeg, šipek in še nekatere druge vrste. Prehransko so neprimerno močnejši kot gojeno sadje. Omogočijo nam vrnitev spomina v čase, ko še nismo gojili hrane in redili živali, in prav zaradi tega so neprimerno bolj poznali učinke in prehransko moč užitnih divjih rastlin, seveda s plodovi vred,« pripoveduje Dario Cortese. Zase sicer pravi, da je samostojni divjak, ki se ukvarja z raziskovanjem užitnih divjih rastlin in njihovega vpliva na človekovo prehrano in zdravje.

Nabiramo le to, kar res poznamo!

Med pohajanji po gozdu je prijeten izziv zanj tudi nabiranje užitnih jesenskih plodov. A te se je seveda treba naučiti prepoznati v naravi, da jih ne bi zamenjali z neužitnimi oziroma strupenimi plodovi: »Nabiramo torej le to, kar poznamo. Med divjimi plodovi je kar nekaj strupenih vrst, s katerimi ni prijetno imeti opravka. Ni druge možnosti, kot da vsako vrsto rastline in plodu dobesedno osebno poznamo.« Najlažje jih spoznamo z izostrenim opazovanjem in upoštevanjem podatkov v priročnikih na to temo, svetuje izkušeni poznavalec, ali z udeležbo na delavnicah na temo divje hrane.

Želod kot nadomestek kave

Pod hrasti, pravi Dario Cortese, je želoda največ že od sredine septembra. Vendar se zgodi, da se plodovi zaradi klanca skotalijo kam dlje, in potem jih najdemo tudi pod bukvami, kjer je sicer žir, ali pod drugimi drevesi. Najbližji hrast takrat ni daleč. Pri nas raste več vrst hrasta in želodi vseh so precej trpki. Še najmanj trpki so plodovi črničevja, vednozelenega primorskega hrasta. Pobiramo odpadle plodove in se nato lotimo izluževanja trpkih snovi. Pri luščenju želoda ni druge možnosti, kot da primemo za nož in vsakega posebej olupimo.

Več v Zarji, št. 41, 11. 10. 2016

Iztok Dimc