Zarja Jana

* Prave slike smrtnosti sploh še ne poznamo

Vsaj zame se je vse skupaj začelo s člankom Sanje Lončar v brošuri Za zdravje. Nosil je zanimiv naslov Zloraba statistike za ustvarjanje tesnobe.

»Kdor je malce bolj doma v statistiki, hitro ugotovi hude manipulacije s številkami,« je zapisala avtorica. »Največja je ta, da operirajo s povečanjem deleža pozitivnih. Ne povedo pa vam, da so najprej opravili nekaj tisoč hitrih testov, med katerimi je bilo pozitivnih le nekaj odstotkov. Zatem so pozitivnim opravili še PCR-test, in ker so bili ti v zelo visokem odstotku znova pozitivni, je navidezni odstotek okuženih med testiranimi poskočil.«

Obljubim, da se samo sliši zamotano. V resnici je vse prej kot to.

Da ne bi preveč kvaril dramaturškega loka, sem vso nujno matematiko strnil v okvirčku. Najbrž bi bilo pametno, da ga najprej vsaj na hitro ošvrknete. Za tiste bolj neučakane pa naj tu dodam samo še to, da je avtorica pod črto vse skupaj ocenila: »Če bi tako seštevala in odštevala na izpitu iz statistike, bi pogrnila! Nekateri pa za tovrstno zlorabo številk prejemajo plačo!«

Seveda sem jo nemudoma poklical in pred nadaljnjo aktivacijo poprosil za vir. Odgovorila mi je, da se ji ga ni zdelo vredno navesti, ko je pa tako na eni svojih tiskovnih konferenc vendar oznanil sam Jelko Kacin.

Ne, rezultati niso idealni. Statistiko sem na novinarski fakulteti opravil z osem, kar pa, žal, ne pomeni, da o njej kaj dosti vem. In zato sem za dodatna pojasnila najprej poklical dr. Ihana, ki je v eni svojih kolumn zelo lucidno posvaril pred članki »družboslovcev, ki niso v rokah še nikoli držali niti pipete«.

»Da ne bo pomote, hitri testi so načeloma zelo dobra stvar,« mi je najprej položil na srce. »Težava pa je v tem, da jih trenutno vsak nabavlja po svoje in vsak z njimi tudi dela po svoje. Govorim o zdravstvenih ustanovah, gospodarskih podjetjih in podobno. In kolikor je meni znano, neke prav hude obveze sporočanja v centralo nimajo. Hočem reči, pozitivne rezultate se seveda že sporoča, za negativne pa si ne bi upal trditi, da vedno. No, vsaj glede podjetij. In tako nastane neka … ne bom rekel zmeda, ampak rezultati pač niso idealni za nekoga, ki bi rad na daljši rok vlekel urejene, s prejšnjo metodologijo konsistentne rezultate. Kar pa, opozarjam, ni nujno najpomembnejše.«

Spornih štirinajst dni. Povsem prevzet od čarobnosti te »nove statistike« kot podlage za našo »novo normalo« sem se odločil vrtati naprej.

In tako sem poklical kar svojega dobrega znanca dr. Kreka na NIJZ. Ta je, ko sem omenil domnevno zamolčane imenovalce (torej skupno število testiranih), odgovoril samo: »Pa dobro, Jure, kaj ti dejansko misliš, da bi bilo kaj takega možno?« Kot nekdo, ki ima hišo sedemsto metrov zračne črte od Kemisa, sem na to lahko dahnil samo: »Ja.«

»Ampak kako boš vendar računal odstotke, če nimaš pravega imenovalca?«

»Ne vem. Saj zato sprašujem.«

Ko sem poročal o viru novice, torej Jelku Kacinu, sem lahko po telefonu skoraj slišal, kako je sogovornik zavil z očmi. »Aha, in če bi Kacin dejal, da jutri ne bo več sonca, bi vaša novinarka kar zapisala, da jutri ne bo več sonca? Ne vem, no. Včasih so novinarji še bili novinarji in so vsaj tako pomembne reči preverili še pri vsaj enem viru.«

»Aha. Torej ni res?«

»Ja, seveda ne!! Ampak dobro, daj mi za vsak slučaj raje preberi tisti izhodiščni članek, da izločiva možnost nesporazuma.«

Tako sem tudi storil. Prihranil sem mu sicer vrednostne sodbe z začetka in začel kar s samo (v okvirčku strnjeno) metodologijo.

»Aaa, okej, glede tega ima pa gospa prav,« me je zopet presenetil dr. Krek. »Ampak z enim izjemno pomembnim pridržkom! Nikjer ne slišim, da bi povedala, da je šlo samo za prehodno fazo. Tako štetje je bilo namreč v veljavi nekje zadnjih štirinajst dni, in sicer iz čisto tehničnih razlogov. Vmes nam je uspelo vzpostaviti poenoten sistem štetja. In ravno danes so na voljo prve številke po tem novem sistemu.«

Aha, aha … Kakšni so bili pa tisti prej omenjeni »tehnični razlogi«?

Nič več zamolčanih količnikov. »Recimo to, da za novo štetje preprosto nismo imeli postavljenega sistema! Kar je, upam, vseeno razumljivo. Gre namreč za zelo korenito spremembo. Prej hitrih testov sploh nismo upoštevali, po novem pa je pozitiven rezultat na njih uradno enakovreden pozitivnemu rezultatu na PCR-testu. Hitri testi so v zadnjih mesecih namreč izjemno napredovali v zanesljivosti. A za to spremembo smo morali postaviti nov sistem vodenja podatkov. Kar verjemi, da v tako velikem sistemu, kot je slovensko zdravstvo, to ni preprosto. In drži, vmes sploh nismo imeli točnega podatka o številu in rezultatih hitrih testov. Testirati pa smo tudi med dodelavo sistema morali. Da smo lahko tudi vmes ‘polovili’ čim več okuženih.«

V novem sistemu, mi je slovesno zatrdil dr. Krek, tako ne bo moglo biti niti slučajno kakšnih zamolčanih količnikov. In tako sem hitro izkoristil priložnost in ga pobaral o še eni milo rečeno begajoči zadevi.

Hitri podatki za hitre ukrepe. Na v drugem okvirčku omenjeni tiskovni konferenci naj bi namreč kar on sam opozoril, da operirata pri dnevnih številkah vlada in NIJZ z dvema precej različnima sklopoma rezultatov. Ki da so logična posledica ločenega štetja oziroma zbiranja podatkov. Milan, pa naj zdaj jaz vrnem s tistim izhodiščnim vprašanjem: »Bi bilo kaj takega sploh lahko možno?«

»Ja,« je brez oklevanja potrdil čelnik NIJZ. »O ja. To je pa čisto res.«

»Ampak zakaj?«

»Hja, ta vzporedni način zbiranja podatkov je vzpostavila že Šarčeva vlada. Po novem sistemu vlada preko ministrstva za zdravje sproti zbira podatke iz bolnišnic. Mi na NIJZ pa se zadeve lotimo bolj analitično in najprej izčistimo seznam vseh umrlih, ki so v do 28 dneh pred smrtjo zboleli za covidom-19. Potem s tega seznama izločimo vse, ki so umrli zaradi, recimo, prometne nesreče ali infarkta ali podobnega. In potem ta seznam podrobno prečešemo naprej, dokler ne pridemo do bistveno realnejših podatkov kot pri tisti pavšalni prvi analizi.«

»Ampak to torej pomeni, da so podatki vlade precej bolj nezanesljivi kot podatki NIJZ?«

»Hja,« se je nasmehnil sogovornik, »seveda, po sami naravi stvari je tako. Tisti prvi grobi podatki so namenjeni bolj za spremljanje trendov, torej za potrebe hitrega odločanja. Pravo, zanesljivo sliko o smrtnosti zaradi covida-19 pa bomo dobili šele nekje maja ali junija 2021.«

Prave slike smrtnosti sploh še ne poznamo. No, zaključek tega članka bo tako morda kanček manj bombastičen, kot je obljubljal začetek. Ali pa tudi ne. Okej, za mnoge bo zapis služil kot sploh prvo obvestilo o radikalnem zasuku metodologije testiranja. Naredil sem hitro anketo med bolj obveščenimi znanci, pa ni imel o tako koreniti spremembi pojma niti en sam.

Ker je v naravi tednika, da objavlja z zamikom, je to spoznanje do izida morda ravno že pronicnilo do vas. A poanta je, da je večina medijev celih štirinajst dni mirno poročala, kot da se ni nič spremenilo.

Naj bo članek torej predvsem v poduk, kako krhka je lahko podlaga za rutinsko vreščanje v večernih poročilih. Kot smo se naučili, ima lahko celo to, da imata vlada in NIJZ različne podatke, neko racionalno in pravzaprav precej smiselno razlago. Je pa res, da pisanje zaključujem kvečjemu bolj fasciniran, kot sem ga začel. Vmes sem namreč izvedel, da smo očitno ukinili življenje in sesuli gospodarstvo, ne da bi sploh poznali pravo sliko smrtnosti zaradi covida.

* 26 ali 7 odstotkov pozitivnih?

Konkreten primer, s katerim je postregla kolegica Sanja Lončar.

Recimo, da so v nekem dnevu opravili 20.000 hitrih testov in med njimi zaznali 600 pozitivnih. Torej približno tri odstotke. Ločeno od tega so opravili 7.000 PCR-testov in z njimi odkrili okrog 20 odstotkov pozitivnih, torej 1400.

600 potrjenih na hitrem testu potem seveda pošljejo še na PCR-test. In ko so na njem skoraj vsi pozitivni, jih prištejejo 1400 od prej, tako da jih je skupaj 2.000.

Okuženih je tako 2.000 od 7.600, delež znaša več kot 26 odstotkov … In že je tu podlaga za novo rundo histerije.

Avtorica je to analizirala takole: »Težava je samo v tem, da nam ob izračunu tega količnika ne povejo pravega imenovalca. Torej dejanskega števila vseh testiranih oseb.«

(To v zgornji konkretni enačbi seveda ni 7.600, temveč 27.000 – torej 20.000 hitrih testov + 7.000 PCR-testov.)

Če bi ob privzetih podatkih upoštevali dejanski imenovalec, bi končni količnik namesto dobrih 26 znašal dobrih sedem odstotkov. Kar velika razlika, kajne?

*

Če smo že pri statistiki, naj nam ne bo odveč še enkrat prebaviti izsledkov nedavne tiskovne konference Slovenskega zdravniškega društva in Slovenske medicinske akademije. Stroka je tam jasno in glasno povedala, da po smrtnosti Slovenci nikakor nismo najvišje na svetu. Oziroma da naša smrtnost ni višja od smrtnosti v primerljivih državah.

Še več, povedano je bilo, da so tovrstne primerjave že v izhodišču povsem nesmiselne, ker različne države različno testirajo za covid. In tudi na različne načine definirajo smrt zaradi covida. Zato je primerjanje teh cifer kot primerjanje jabolk in (vstavite poljubni eksotični sadež).

V Rusiji, recimo, štejejo povsem drugače. Kot je povedal doc. dr. Tit Albreht, so v Moskvi in St. Peterburgu opravili obdukcijo 90 odstotkov umrlih in kot umrle za covidom šteli le tiste, pri katerih je bila popolnoma jasna vzročna pot.

No, kljub temu je delež umrlih za covidom v Ruski federaciji skoraj za polovico večji od našega.

Toliko torej o dejanski podlagi za vse tisto vreščanje v večernih poročilih. In za oblastniško žuganje ljudstvu, ki da ga bojda samo žura in žinga ter drug drugemu brez vsakega sramu kiha v obraz.

Zarja Jana, št. 52, 29. 12. 2020