Zarja Jana

»Šele zdaj – potem ko smo mislili, da smo najhujše dali skozi – se začenjamo zavedati, kakšna zmeda vlada, koliko smo razdeljeni in izgubljeni zaradi vsega,« je dejala na začetku najinega pogovora, ko se je kljub temu, da je zelo zaposlena, z veseljem odzvala na prošnjo za intervju. Konec prejšnjega meseca ji je po več kot pol leta neprekinjenega dela v Padovi in borbi z virusom uspelo priti domov, obiskati mamo v dalmatinskem Metkoviću. Še vedno pretresena in pod vplivom velike tragedije, ki se je dogajala v Italiji, je bila izredno presenečena nad zelo razrahljanim upoštevanjem ukrepov v svoji domovini.   

Kako ste se torej počutili, ko ste ponovno obiskali svojo državo in seveda objeli mamo?

Moja mama je težek kronični bolnik in že v letih ter s tem seveda v visoko rizični skupini za okužbo. V najhujšem obdobju, marca in aprila, me je bilo najbolj strah, da bi se ji kaj zgodilo in ne bi mogla k njej, ker so bile vse meje zaprte. To je postalo zame neke vrste obsesija, misel na mamo me je spremljala nenehno, redno sem jo klicala. Takoj, ko so odprli meje, sem jo obiskala. Prihajam iz pokrajine Benečije (Veneto), kjer se je dogajala res velika drama, o kateri so govorili po vsem svetu. Preden sem odšla, smo pri nas še vedno vsi nosili maske in se distancirali drug od drugega. Zavedamo se, česar se mnogi ne, da konec izolacije ne pomeni konca virusa. Veliko smo naredili, da smo zaustavili njegovo širjenje. S tem pa seveda nismo rešili problema. Ko sem prešla hrvaško mejo, so mi na avtocestnem postajališču dali takoj vedeti, da mi ni treba nositi maske. Ko sem prišla v Metković, so se ljudje brezbrižno družili, maske ni nosil nihče. To me je šokiralo. Se mi v Benečiji čudno vedemo ali tukaj nekaj ni v redu? Ali pa so samo tako srečni, da virus ni nikoli prišel do njih. Čeprav mi je odleglo vsake toliko izpustiti masko, sem bila še bolj pazljiva. Preveč ležernosti, občutka, da virusa ni, ni zdravo. Šalila sem se, da sem bila v najbolj dramatični situaciji večkrat izpostavljena, tudi v karanteni, osemkrat sem dala bris, ker sem bila v stiku z okuženimi in pozitivnimi, na koncu pa se bom okužila v svoji domovini, kjer nihče ne nosi maske ter so vsi srečni in zadovoljni. To približno opiše situacijo. Ne glede na to, v katerem mestu smo, se ljudje še ne bi smeli povsem sprostiti.

Kako ste doživljali kalvarijo v Italiji?

Spomnim se prvega primera pri nas. Bila sem v operacijski dvorani, pozno sem končala in anesteziolog je dobil klic iz malega mesta, kjer je bil 20 dni hospitaliziran prvi pozitivni bolnik. Intubirali so ga, ker se mu je stanje naglo slabšalo in je moral priti v Padovo. Vsi smo mislili, da je šala, ker smo bili zelo utrujeni. A to je bil prvi pozitivni bolnik v Padovi, na žalost je umrl, ki je naznanil začetek dramatičnih scenarijev. Takrat nihče od nas ni vedel ničesar o tem virusu. Še dandanes ne poznamo točno njegovega porekla. Ima 95 odstotkov fragmentov koronavirusa nekega netopirja, ki pa živi daleč od Vuhana. Vsa zgodba je bila že od začetka precej kontradiktorna, s tem da svet že iz Vuhana ni dobival korektnih informacij. V času, ko bi lahko obvestili svetovno javnost in prej razglasili pandemijo, so dopustili, da so se Kitajci, ki se po Kitajski niso smeli premikati, z letali vračali v Italijo. Pokrajini Benečija in Lombardija ogromno poslujeta s Kitajsko in na teh dveh območjih živi veliko Kitajcev. Lahko si torej mislite, kaj pomeni vračanje teh več tisoč ljudi. Na začetku so Kitajci zanikali kakršnokoli okužbo s koronavirusom, prepričevali so nas, da ta virus prvenstveno okuži živali. Imeli smo malo informacij, tudi o številu okuženih in umrlih. Vse to pomeni izgubljen čas za Evropo in ves svet. Ko so se ti ljudje vračali v Italijo, so guvernerji pokrajin Lombardija in Benečija zahtevali pri vladi in premierju, da jih izolirajo, pa je vlada to interpretirala kot neko vrsto diskriminacije. Nismo se ukvarjali s preventivo med okuženimi. Okužbo so širili na eni strani ljudje, ki so se vrnili iz Kitajske s proslave njihovega novega leta, na drugi strani pa prvi hospitalizirani pozitivni pacienti, ki so hodili po bolnišnici, medicinsko osebje, ki je hodilo še k drugim pacientom in širilo okužbe, sorodniki, ki so te ljudi obiskovali. Virus se je začel širiti prav v bolnišnici. Nujno potrebnega, primernega zdravstvenega sistema za take primere ni bilo. Nobena evropska država ni bila pripravljena na tako vrsto drame. Čeprav so nas leta opozarjali, naj se pripravimo za morebitne pandemije, se na to nismo ozirali. Ker dokler problema ni, ga nimamo namena reševati. 

Več v reviji Zarja Jana št. 7, 14. 7. 2020

Zarja Jana