Po ločitvi od Borisa Cavazze je z njim ohranila iskreno prijateljstvo in skupno skrb za njunega sina Aleksandra. »Moje življenje je moja izbira. Živim in se družim z ljudmi, ki so mi všeč in jih začutim, in vse to me zelo bogati ter osrečuje,« je prepričana lepotica, s katero smo se pogovarjali, medtem ko je bil njen sin na uri kitare. Takoj potem je moral dvanajstletnik na vaje za predstavo v Drami, je ponosno pripovedovala Oriana, ki se veseli sinovih uspehov in se vsak dan sproti trudi, da se je sin ne bi spominjal samo po nedeljski »župi«, temveč po mnogih skupnih radostih, ki krepijo njun odnos.

Z Borisom sva se poročila iz ljubezni in spoštovanja, zato se mi zdi normalno, da sva to tudi ohranila. Odnosi po razhodu so se seveda spremenili, a spoštovanje in prijateljstvo sta ostala. To je obveljalo tudi za najinega otroka, ki sva mu seveda oba želela le najboljše.

Kako sta si »razdelila« skrb za vajinega sina?

Tako, da živimo in funkcioniramo kot družina. Jaz živim pri svojem fantu, ob šestih vstanem in sem ob sedmih pri Aleksu. Zbudim ga, potem gre v šolo, z Borisom spijeva kavico in nato grem delat.  Ob treh, ko pride Aleks domov, smo potem do večera skupaj, dokler ne gre spat.

Nekdanji in sedanji partnerji pa vse to razumejo brez težav in ste pravzaprav ena velika in srečna družina. Od kod vam vsem modrost, ki je nujno potrebna za takšno življenjsko pot?

Mislim, da vsi delujemo po naših notranjih občutkih. Zase vem, da si želim samo, da bo najbolje za sina. In temu sledim, prav tako kot najina sedanja partnerja.

V Sloveniji je takšno družinsko življenje precej neobičajno. Ste kdaj slišali, da bi vas kdo zaradi tega imel za čudne?

Žal sem. Na forumih in osebno so večkrat pisali, da je naše življenje zunaj moralnih načel in da bi morali živeti ločeno, če nismo poročeni. Pa o tem, kaj se sploh gremo … Večkrat nisem mogla verjeti, kako ljudje razmišljajo in kako vsi živijo po nekih pravilih, ne pa tako, kot se jim zdi prav. V naši družini velja samo to, da se imamo radi, da se spoštujemo, da najin otrok nima nobenih frustracij in da se ima lepo. Predvsem pa vse to ni zaigrano. Nismo skupaj zato, ker bi morali biti oziroma ker bi se to spodobilo že zaradi otroka, mi pa bi bili nesrečni, ampak zato, ker si to želimo. Aleks to čuti in to res dobro funkcionira. Ne prepiramo se in smo dobre volje.  To se mi zdi prava družina!

Vaš sin Aleks je sedaj prišel v »občutljiva« leta. Kako ste to občutili?

Ja, star je 12 let, vendar jih kaže 16! A vendar zdaj, ko je nastopila puberteta, ne čutim nobenega posebnega upora. Povsem umirjen je in prav nič se ne prepiramo. Še sama sem presenečena, saj iz pripovedovanja prijateljic vem, kako se njihovi najstniki upirajo in zapirajo v svoje sobe.

Sliši se presenetljivo, prav neverjetno – dvanajstletnik, ki se ne upira.

Nima se čemu upirati, nima možnosti, da bi se s kom prepiral. Morda je tako tudi zato, ker nima mlajšega ali malo starejšega brata, s katerim bi se lahko stepel, kot sem se jaz s svojim bratom. Verjetno pa tudi zato, ker sem bila vedno zelo odprta do njega in sem se z njim o vsem pogovorila. Mislim, da zaradi tega nekako razume vse skupaj. Poleg tega nisem represivna mama, pravzaprav ga spodbujam, da je čim bolj svoboden in samostojen, da gre ven … Sicer pa mu prav veliko mej v restriktivnem smislu nismo postavljali, temveč smo mu vedno skušali lepo razložiti, zakaj je kaj dobro in kaj slabo. Mislim, da je to edini način, ki ga otroci razumejo. Prehudi starševski avtoriteti se upirajo vsi najstniki in nato komaj čakajo, da gredo po svoje. Vsekakor pa moram reči, da imamo z Aleksom tudi veliko sreče, da je tako umirjen, zadovoljen in neproblematičen.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 15, izid: 14.4.2015).

---