revija Jana

Barbara tja odhaja vsaj enkrat na leto, na Kubi je spletla prijateljske vezi, za njihove ljudi tudi zbira različna zdravila, ki jih potem odnese s sabo. Obliže, antibiotike, lekadole, sirupe za otroke, takšnih osnovnih lekarniških stvari ni nikoli dovolj. Čeprav se sliši neverjetno, a zdravstvo je bilo na Kubi za časa nekdanje Jugoslavije eno naprednejših. Gledala sem celo nekaj dokumentarnih filmov, kako se Američani, ki so še vedno uradno sprti s Kubanci, skrivoma odpravljajo na ta otok po boljše zdravstvene storitve, kot jih imajo doma. Kakšno zdravstvo pa imajo v Ameriki, tako ali tako vemo. Kolikor denarja, toliko glasbe oziroma zdravja.

Na Kubi sem bila pred 25 leti. S takratnim fantom sva najela avtomobil in otok v velikosti nekdanje Jugoslavije prevozila v dveh tednih. Navdušila me je Havana in njena arhitektura, mesto mi je delovalo kot neka stara aristokratska gospa, ki navkljub siromaštvu ponosno nosi svojo edino obleko. Tudi ljudje so takšni. Ponosno nasmejani in srčni, čeprav nimajo veliko. Dve dekleti sta me recimo prosili, ali jima lahko podarim kos mila, ki sem ga imela s sabo. Tako revni so bili, da jim je tudi košček dišečega mila pomenil luksuz. Danes ni nič drugače. Večina Kubancev, ki sem jih spoznala, je že takrat želela zbežati s tega otoka. Ne bom zdaj razglabljala o njihovem političnem sistemu, ki jih stiska več kot 50 let, ker je Castrova komunistična diktatura na silo ustavila čas in spremenila njihovo miselnost. Kubanci recimo ne smejo loviti rib, razen z obale, čeprav živijo na otoku. »Kako, prosim?« sem bila začudena, ko so mi domačini pripovedovali o njihovem težkem življenju in pomanjkanju, v katerem živijo desetletja. Ni dovoljeno, so rekli, imeti čolnov. Oblast je namreč prepričana, da bi večina Kubancev zbežala daleč stran od otoka, če bi imeli plovila. Zato jih raje strada. Grozno. Ampak ljudje so se navadili na ta rigorozni režim, še vedno se smejijo, plešejo in nekako preživijo. A obenem ves čas kujejo načrte, kako bodo zbežali s tega prelepega otoka.   

In zdaj v rokah končno držim te »čudežne« kapljice, ki spadajo med homeopatska zdravila in so pridobljene iz strupa škorpijona Rhopalurus junceus, ki je, po dosedanjih raziskavah sodeč, pokazal močan protirakav učinek. Zdravilo Vidatox so kubanski zdravstveni delavci razvijali zadnjih 15 let, pred nekaj leti pa je Kuba to zdravilo proti raku začela tudi izvažati. Teh škorpijonov ne najdemo nikjer drugje na svetu, živijo le na vzhodu tega karibskega otoka. Raziskave so pokazale, da kapljice Vidatox lajšajo oziroma popolnoma odpravijo bolečine in uspešno učinkujejo proti več kot petnajstim vrstam tumorjev. Zdravilo je doslej testiralo deset tisoč obolelih za rakom, od tega naj bi bilo 3.500 tujcev. In zdaj bom še sama poskusni zajček. Moje življenje, moja bolezen, moja izbira. Upam, da teh kolumn ne bere kakšen od mojih zdravnikov, kar slutim, kakšen bi bil lahko njihov odziv na rezultate mojih empiričnih raziskav. Ni je ubil rak, sama se je ubila s temi neumnostmi. Ampak če me je neumnost pripeljala do sem, do te točke v življenju, kjer sem trenutno in kjer srečujem vzporedne svetove, čemu ji ne bi sledila še naprej, svoji zvesti spremljevalki in prijateljici? (se nadaljuje)

 Še več zanimivih vsebin si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.

revija Jana