Odnašaj kamenčke, da odneseš goro
Reševanje problema beguncev z malimi koraki

Prejšnji teden je danski parlament potrdil predlog vlade, da beguncem, ki pridejo k njim po zatočišče, poberejo denar in dragocene predmete nad 1340 evrov. Samo kakšen teden prej obelodanjena študija Mednarodnega denarnega sklada (IMF) z naslovom Naval beguncev v Evropi: ekonomski izzivi pa ugotavlja, da bo najverjetneje že kratkoročni makroekonomski učinek v deželah, ki so beguncem ponudile gostoljubje in morda dom, rahel dvig bruto domačega proizvoda. Tudi splošni učinek na ekonomijo bo »majhen, a pozitiven«. Dolgoročni učinki bodo še boljši, pravi študija – če bodo seveda prave politike beguncem odprle pot na trg dela.
Tisti hrup, ki ga slišite, so treski vrat, ki se zapirajo pred ubežniki, lepo po vrsti s severa proti jugu. Najprej Švedska, ki se je doslej dičila z naslovom »humanitarna velesila«, zdaj je pa premagano vzdihnila, prosimo, razumite, ne moremo več. Še septembra je premier Löfven rekel, »moja Evropa sprejema ljudi, ki bežijo pred vojno, moja Evropa ne gradi zidov.« Tri mesece in 80.000 beguncev pozneje je njegova Evropa s težkim srcem klonila. Podpredsednica je jokala, ko je oznanila poostren režim na meji z Dansko. Pa so zaprli vrata in zagrnili zavese. Norveška, kjer so lani dobili trikrat toliko beguncev kot leto poprej, je najavila ukrepe, ki bodo, so ponosno povedali, »med najstrožjimi v Evropi«. Juhej.
Potem je padla Danska, kjer je desničarska vlada vrata zadrlesnila s precejšnjo mero naslade. Tistim beguncem, ki jih bodo sprejeli, bodo pa pobrali denar in dragocenosti (pod hudim pritiskom so potem velikodušno malce popustili in rekli, no ja, poročne prstane in stvari s sentimentalno vrednostjo, pa naj obdržijo) – zato, so utemeljili, da bi begunci pomagali plačevati za stroške, ki jih ima država z njimi. Tiste, ki so vljudno pokašljali in rekli, oprostite, od Združenih narodov in iz Bruslja ste dobili več kot dovolj denarja za pomoč beguncem, so pa kar ignorirali. Razen ministrice za integracijo, ki je revsknila, »dansko priseljensko politiko določamo na Danskem, ne v Bruslju!« Novi predlog »najbolj narobe razumljenega zakona v danski zgodovini«, kot mu je rekel ministrski predsednik Rasmussen, vsebuje tudi določilo, da se smejo dobitnikom azila družinski člani pridružiti šele čez tri leta. In se bodo morali torej begunci odločati, ali naj svoje najljubše in najdražje vlečejo s seboj na negotovo in morda smrtonosno potovanje, ali naj se sprijaznijo z dolgo ločitvijo.
Danska s 5,6 milijona prebivalci je lani prejela 21.000 prošenj za azil – sosednja Švedska z manj kot desetimi milijoni prebivalcev pa 163.000. Če v arabščini poguglate besedo »azil«, se v zadetkih na prvem mestu pokaže Švedska. Da se ne bi to zgodilo še njim, Danska v libanonskih medijih plačuje oglase, ki pravijo, ne hodite več sem, ne boste lepo sprejeti, ne maramo vas.
In tako naprej, navzdol in desno po zemljevidu.
Nizozemci so sklicali tiskovno konferenco in zelo odločno povedali, da »država beguncem ne bo plačevala plastičnih operacij«. Ker bi lahko tisoči beguncev navalili v državo in zahtevali nov nos in popravljene prsi? Nikoli ne veš.
Švica je medtem v svojih zakonikih odkrila »že desetletja star« zakon, ki zahteva, da morajo begunci za svoje vzdrževanje državi predati vse svoje premoženja nad 1000 švicarskimi franki (okrog 908 evrov). V zameno za potrdilo. Če oddidejo iz dežele prej kot v sedmih mesecih, dobijo denar nazaj. Sicer pa ne. Begunci, ki dobijo dovoljenje za bivanje in za delo, pa morajo nato tudi do deset let državi plačevati deset odstotkov svoje plače, vse dokler ne odplačajo 15.000 frankov (13.630 evrov).
Pri nas o tem ne razmišljamo, je rekel Prvi Slovenec. Seveda ne, tudi o ograji nismo razmišljali. Niti malo, nič, še v sanjah ne – vse do takrat, ko smo začeli postavljati »tehnične ovire«.
Ampak mogoče – samo ugibamo – se da stvari lotiti tudi drugače.
Z goro na ramenih: nimamo podatkov, ali novi kanadski premier Justin Trudeau pozna tisti kitajski pregovor, ki pravi »tisti, ki odnese goro, začne tako, da odnaša kamenčke«, verjamemo pa, da razume princip. In da razume pomen vodenja in dobrega zgleda. Ko je decembra v Kanadi pristalo prvo letalo s 163 sirskimi begunci – do konca februarja naj bi jih sprejeli 25.000 – jih je mladi premier pričakal na letališču. »Zdaj ste doma. Dobrodošli doma,« jim je rekel. »To je čudovit večer, ko lahko pokažemo, ne zgolj letalu novopečenih Kanadčanov, v čem je bistvo Kanade, temveč vsemu svetu, kako odpreti srce in izreči dobrodošlico ljudem, ki bežijo pred izredno težko situacijo. Danes iz letala stopajo kot begunci, z letališča pa bodo odšli kot stalni rezidenti Kanade, s številko socialnega zavarovanja, z zdravstveno izkaznico in s priložnostjo, da postanejo polnopravni Kanadčani.«
Kar seveda nikakor ne pomeni, da se vsi Kanadčani strinjajo z njim. Še novembra je njegovemu načrtu za uvoz Sircev nasprotovalo 60 odstotkov Kanadčanov.Mesec dni pozneje je bilo tistih, ki so odobravali prihod beguncev, že več kot polovico. Trudeaujeva priljubljenost je višja, kot je bila oktobra ob izvolitvi.
In tudi to še ne pomeni, da vsi enako mislijo kot premier. V Vancouvru je skupino nedavno prispelih Sircev, ki je čakala na avtobus, moški na kolesu poškropil s solzilcem. Potem je korajžno oddrvel stran. In tole je naredil Trudeau: v imenu vseh Kanadčanaov se je beguncem javno opravičil. Ne, ni jih on poškropil, a razume, da je njegova naloga, da daje zgled in kaže smer.
Če ste ob tem naredili kakšno tiho primerjavo z voditelji države, ki so ob verbalnem in drugem nasilju nad drugačnimi kar tiho, ki ob sovražnem govoru v medijih ne povzdignejo glasu, ste si čisto sami krivi. Mi nismo nič primerjali.
Še na misel nam ne pride.
Kamenčki: »Politiko sicer določa ministrski predsednik, toda program sirskih ubežnikov bo uspešen samo, če sebodo Kanadčani potrudili, da bo,« je napisal nek politični analitik. In zdi se, da so se Kanadčani odločili, da jih ne bo zadovoljilo nič manj kot uspeh. Majhne skupnosti se vsaka po svoje lotevajo kamenčkov, ki jih je treba odnesti, da bi premaknili goro. V mestecu Wilmot so se zbrali prebivalci in se posneli s telefoni in tablicami, potem so pa vse skupaj – več kot 350 prispevkov – zmontirali v serijo videov dobrodošlice, ki jih nameravajo pokazati novim prišlekom. V sporočilih dobrodošlice je moč našteti vsaj šest jezikov, pa hokejske palice in škotske dude.
V Manitobi so begunskim družinam razdelili brezplačne vstopnice za hokejsko tekmo. »A ni krasno, prideš v novo državo, ljudje te toplo sprejemejo, pa še najljubši narodni šport si lahko ogledaš, vse v samo nekaj dneh,« je bila navdušena predsednica lokalnega odbora za priseljence.
Pomagati pomoči potrebnim je za ljudi stvar nacionalnega ponosa. »To pomeni biti Kandčan – da si sočuten, velikodušen in vedno pripravljen pomagati,« razloži bistvo naroda Shaun Begg, ki je zaslovel čisto po naključju. Na Facebook je naložil fotografijo in postal slaven. Tako preprosto je bilo to. Begg je mountie, kanadski policist v značilni uniformi s širokokrajnim klobukom, rdečim suknjičem in črnimi hlačami z rumeno progo ob strani. Nekoč je s prijatelji igral hokej na ledniškem jezeru, pa si je na koncu nadel službeno uniformo in so naredili par posnetkov. Da bo sličica prav prišla za kakšno božično čestitko ali za ohranjevalnik zaslona, si je mislil. Jo naložil na Facebook in pozabil nanjo. Do takrat, ko so se začele usipati prošnje, naj pošlje natisnjeno fotografijo. Njegova pozabljena sličica je postala »najbolj kanadska fotografija vseh časov«. Presenečeni mountie si je mislil, zakaj pa ne bi iz tega naredili kaj dobrega, pa je začel fotografije prodajati, izkupiček pa je namenil drsališču v majhnem kraju, kjer je nekoč služboval, in beguncem. »Pomagati sirskim beguncem je bilo popoloma logično. Imam triletno hčerko in ko sem videl fotografije tistega utopljenega fantka na obali, se mi je to za vedno vžgalo v spomin. Jaz sem izpolnil svoje sanje, da postanem mountie in da igram hokej na ledeniškem jezeru. Pa sem pomislil, naredimo še kaj lepega za ljudi, ki sanjajo o tem, da bi prišli v Kanado.« Vse počne v svojem prostem času in pravi, da je »super ponosen«, da lahko pokaže, »kako sočutni in prijazni smo Kanadčani. To je za nas naravno.«
Podjetja so zagotovila milijone v donacijah in sponzorstvu, posamezniki se množično prijavljajo za sponzoriranje begunskih družin. Skupaj so prestavili že zajeten kup kamenja. Mogoče imajo Kanadčani sočutje res v genih.
Več v Zarji št. 5, 2.2.2016
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se