shutterstock

Nekaj tednov nazaj – ali pa morda nekaj mesecev, kaj pa vem, dnevi se tako zelo zlivajo drug v drugega – je na Facebooku nekdo delil posnetek francoskih baletnikov, ki ne smejo na oder, da bi plesali skupaj, pa so plesali in se posneli vsak pri sebi doma ... in potem sem, še vsa solzna, pobesnelo snela glavo kolegici, ki je nedolžno komentirala, da je to nova normalnost. Kakšna prekleta normalnost, sem ponorela, to ne sme nikoli postati normalnost! Preprosto ne sme.

Nazadnje sem bila v gledališču, tik preden so nas spet pozaprli v kletke, za las sem še ujela tisto predstavo, kdo ve, kdaj bom spet kakšno. Pripravljena sem se odpeljati sto in več kilometrov daleč na predstavo, pa potem ponoči in po megli domov, tudi z letalom sem šla, da bi kakšno še bolj oddaljeno videla – a če bi mi isto predstavo ponudili na televiziji, niti roke do daljinca ne stegnem. Predstave na televiziji me ne zanimajo. Ne, ker bi bile slabe, samo televizija preprosto ni pravi medij za gledališče, za opero, za ples. To ni nekaj, kar se gleda s kavča, kot je zapovedal naš firer. To se gleda tako, da sediš v dvorani in slišiš in vidiš in dihaš z onimi na odru in ČUTIŠ.

Prejšnjo sredo je New York Times vrgel radovedno oko na Slovenijo. »Populistični voditelj sproži kulturno vojno začenši z muzeji« je bilo naslov članku. Lahko bi seveda, če že hočejo dramo, pisali tudi o tem, da je praktično celotno prebivalstvo države že štiri mesece v hišnem priporu, o sistematičnem sabotiranju šolstva in izobraževanja, o tem, da je dotična ministrica brezzoba tigrica – no, prej medla domača mačka –, zgolj statistka na lastnem ministrstvu, o brezbrižnem genocidu uporabnikov pokojninske blagajne, o rušenju že prej načetega zdravstva in o tem, da ga lahko upravlja vsak, ki pride mimo in ima pet minut časa, ker je nabava oklepnikov ravno majčkeno zastala, pa zdaj v rokah ležerno svaljka zadnji žebelj za krsto javnega zdravstva, o jurišu na okolje, na pravosodje ... o tem, da TA pot v pekel nikakor ni tlakovana z dobrimi nameni.

Ampak New York Times je bil fasciniran prav nad kopanjem groba kulturi. Novinar Alex Marshall je imel dobre informacije in vse, kar je napisal, drži. Samo da ni prišel dosti dlje od neuspešno izbrisanega Zlatka in zamenjav dosedanjih direktorjev z ugledom in referencami z »našimi« brez obojega po muzejih in galerijah, potem mu je pa že zmanjkalo prostora. In ni utegnil nič napisati o gledaliških, koncertnih, filmskih dvoranah, vseh že dolgo zaprtih, o knjižnicah, ki so malo odprte in malo niso, o načrtnem šikaniranju ljudi, ki so se preživljali s kulturo, zdaj se pa ne morejo več.

Ja, seveda jih bo nekoč odneslo, grobarje, vse samodržce prej ali slej odplakne čas, če ne kaj drugega – ampak škoda, ki so jo naredili, ki jo delajo, bo ostala še dolgo. Kot je pred nekaj tedni (ali morda meseci?) v intervjuju za našo revijo rekla nekdanja kulturna ministrica Majda Širca, ki je pred leti nasledila tedanjega in sedanjega nekulturnega kulturnega ministra in čistila Avgijev hlev njegove zapuščine: »Vsakdo reče, oh, bodo prišli drugi in pospravili za njimi. Pa ni tako. Enih stvari se sploh ne da več popraviti. ... Poleg tega so nastavljene mreže trdne in zaščitene; če spoštuješ procese in protokole, s katerimi bi jim dokazal zlodelo ali slabo delo, lahko mine več let.«

Oh, in lep praznik kulture tudi vam.

Revija Zarja Jana št. 5, 2.2.2021