Arhiv Svet24

Toda med je postal iskano blago in s čebelarstvom se je mogoče dandanes dostojno preživljati.

Nisem objokoval usode za šankom. Aleš Rodman je podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije, dolgoletni ljubiteljski in danes tudi poklicni čebelar, doma iz Vipave. Po izobrazbi je magister menedžmenta, službo pa je izgubil leta 2012. Delal je v propadlem Primorju. Ne glede na izobrazbo se je zavedal, da bi novo službo, še posebej po srečanju z abrahamom, zelo težko našel. Zato se je odločil za poklicno čebelarjenje. Mimogrede, kot podpredsednik ČZS si je prizadeval, da bi bilo čebelarstvo po dolgih letih birokratskih in drugih ovir uvrščeno na seznam poklicev. Kot da bi vedel, da ga bo nekoč tudi sam potreboval.

Ko je izgubil službo, se ni zatekel v gostilno in objokoval usode ob šanku. Že leto pred stečajem Primorja je povečal pridelavo medu. Dokler je imel službo, je skrbel za 25 čebeljih družin, ko je začelo Primorju iti slabo, je število družin povečal na 50, pozneje na 100. Zdaj jih ima okrog 200 in tri vozila, s katerimi seli panje na kraje z dobro pašo. Čebelarjenje se je prevesilo v resen posel. Ob dobri letini in z več čebeljimi družinami se račun izide in čebelar lahko normalno preživi. A letos je tudi njega, tako kot druge, »narava pustila na cedilu, saj je bilo pridelka za komaj okrog 20 odstotkov tistega, kar bi lahko pridelali ob normalni letini. Katastrofa!«

A ni obupal. Izračun se vedno dela dolgoročno, vlaganja se bodo vrnila v naslednjih letih. Veliko opreme naredi sam in tako zmanjša stroške. »Ni mi žal, da sem se tako odločil. Prišel sem do števila panjev, ki mi bo zagotavljalo normalno delo in zaslužek,« je prepričan. Njegov med se zdaj prodaja v 60 trgovinah, dogovarja se z nekaj kupci v tujini. Za tržišče ga ne skrbi. Ko je bil januarja na sejmu v Berlinu, je srečal poslovneže iz arabskega sveta, ki bi kupili ves med, kar bi jim ga lahko ponudil, a ga letos žal nima. Mu bo pa naveza prišla prav v naslednjih sezonah, če bo narava prizanesljivejša.

Za prodajo svojega medu ne potrebujem reklame! Z veliko optimizma in prekmurske sproščenosti svoj prehod iz osnovnega poklica finomehanika do poklicnega čebelarja opisuje tudi 51-letni Štefan Šemen iz vasi Lipa pri Beltincih. Že več kot 25 let je čebelar, a to je bil dolgo le njegov hobi. V službo je hodil v Muro, nekdanje podjetje, ki je bilo tako veliko in uspešno, da je bilo videti večno. A na tem mestu ne bi obnavljali njegove žalostne usode. Leta 2010 je dobil odpoved. »Vedel sem, da se na tujo pomoč ne morem zanašati in da je bolje, če se bom čim prej znašel sam.« Ko je še hodil v službo, je imel 300 panjev, potem pa je število podvojil. Zdaj mu zaslužek omogoča dostojno preživetje. Pravi, da mu gre bolje kot v časih, ko je hodil v službo. A obenem doda, da je vse odvisno od posameznika. »Če se znajdeš, gre. In ne smeš obupati. Če te to veseli, toliko bolje in uspeh pride hitreje. Ko pa ne veš, kaj bi počel, in ko nisi v nečem dober, ti tudi samozaposlovanje, ki ga tako radi omenjajo, nič ne pomaga.«

Kljub znanju o čebelarjenju je začel svojo dejavnost postavljati na novo. Trenutno je zadovoljen z odkupom enega od večjih trgovcev. Ker je povpraševanje po medu veliko, se je združil še z enim pridelovalcem. Vsak teden ima zagotovljen odkup.  S prodajo tudi sicer ne bi imel težav. Večkrat sliši, naj oglašuje na spletu ali naredi spletno stran in organizira prodajo. »Le zakaj bi? Če si dober, ti hitro vsega zmanjka! Prava roba se hitro proda. Stranke same pridejo. Ne potrebujem reklame!«

Preberite še

· Trajnost

Kako prihraniti kar 1.371 evrov na leto pri stroških za elektriko?

Bo v čebelarskem poklicu mogoče vztrajati tudi v prihodnje? »Mislim, da bo, a tržišče se lahko hitro spremeni. Dokler že v našem okolju težko zadovoljimo povpraševanje strank, se ne bojim za prihodnost.«

Letošnja letina je za čebelarje v Pomurju sicer katastrofalna, tako kot drugod po Sloveniji. Za dodatek ima Šemen trenutno še velike težave s poplavami, ki mu otežujejo dostop do čebelnjakov. To mu ne jemlje optimizma. »Prisiljen sem se bil znajti, a zdaj mi ni žal, da sem se odločil za čebelarski poklic. Prav nasprotno, žal mi je, da se nisem za to odločil že pred 25 leti! Vendar vsega v življenju ni mogoče usmerjati, še manj pa predvideti,«  optimistično pravi Šemen, ki želi zgraditi tudi center za apiterapijo, kar bo gotovo dobro dopolnjevalo zdraviliško ponudbo v njegovih krajih. 

Kako postati čebelar po poklicu? »Do čebelarskega poklica lahko prideš s šolanjem ali z nacionalno poklicno klasifikacijo, ko z dokazili predstaviš, da si sposoben opravljati ta poklic,« pove Aleš Rodman, ki si je dolgo prizadeval za uvrstitev mojstra čebelarjenja med poklice. Slovenski čebelarji so prvič v zgodovini slovenskega čebelarstva do tega poklica prišli leta 2011.  Poleg znanja o delu s čebelami je treba iz leta v leto obvladati več stvari. Ena od teh so bolezni čebel in rastlin zaradi zajedavcev. Letos se v vsej Vipavski dolini na pridelku kažejo hude posledice  plodove vinske mušice. Ogromno sadja, od jagod do breskev in grozdja, je zgnilo. Naša država bo dovolila uvoz insekticida, kar lahko naslednje leto pomeni nove pomore čebel, opozarja Rodman.

Čebelarstvo Tigeli – vse je mogoče

Kdor se želi ukvarjati s čebelarstvom, mora imeti veliko znanja, pa tudi prakse. A sčasoma te delo s čebelami zasvoji, pravi Dragica Tigeli iz Krapja pri Veržeju v Prlekiji, ki je to dejavnost podedovala po očetu in jo nadgradila v pravi zgled dobre prakse na področju čebelarstva. Danes z možem Jožefom vodita zanimiv čebelarski muzej in uspešno čebelarita z osemdesetimi čebeljimi družinami ter za svoj med in izdelke iz njega dobivata številna priznanja.

Čebelarstvo je bilo nekoč rezervirano za fante in moške, »a časi se spreminjajo,« pravi Dragica Tigeli. »Danes nas je vse več žensk, ki uspešno čebelarimo.«  Dragica Tigeli je najprej hodila v varno službo, a ker je imela veliko idej, je sprejela izziv in se usmerila v čebelarstvo ter vodenje manjšega muzeja. Da je bila odločitev pravilna, ji danes potrjujejo številne diplome in priznanja: leta 2011 za najboljši čebelarski turizem pri nas, dve leti kasneje so prejeli certifikat odličnosti apiturizem 2013 in naziv šampion kakovosti na mednarodnem sejmu v Gornji Radgoni ter še več priznanj za svoje vrste medu, medene pijače in izdelke iz medu.

Muzej pri Tigelijevih je odprt vse leto, le najaviti se je treba. Najživahneje je poleti, ko na posestvu ob starem čebelnjaku raste več kot 60 zelišč in veliko medovitih rastlin. Prihajajo šolarji in dijaki, skupine iz Slovenije in tujine.

Poleg tega imajo v ponudbi toliko zanimivih izdelkov iz medu, da se sladokusec težko odloči med medenimi pijačami, likerji, vrstami medu in izdelki iz voska.