»Cerkev je na pragu velikih sprememb; vprašanje je, ali smo pripravljeni na to, kar je na vidiku, odkar imamo novega papeža Frančiška.«

Aktualna problematika vam ni tuja. V nedavnem intervjuju ste o istospolnih družinah zelo lepo povedali: »Glavni ministrant je homoseksualec in se je poročil, in seveda sta potem v rejništvo vzela otroka in vsi trije hodijo k maši tako kot prej in kot vse druge družine. Tudi otroci hodijo k maši in so del teh družin, in tudi družine jih lepo sprejemajo. Nikoli jih nihče ne gleda drugače in jaz v tem vidim nekaj lepega, da mi – cerkev nismo tisti, ki bi ljudi ločevali, ampak smo mi tisti, ki ljudi spoštujemo takšne v celosti, kakršni so.« Referendum je zdaj že mimo in Slovenci so zavrnili novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerah ter s tem okrnili pravice istospolno usmerjenih. Vaš komentar?

Za to svojo izjavo stojim, ker ni bila namenjena za nikakršno propagando, kar mi nekateri očitajo. Kot duhovnik dobro vem, da sem poklican za vse ljudi, saj smo vsi bogu podobna bitja in nimam pravice nikogar izključevati. Vse drugo mora določiti družba, v kateri živimo, in tam ima vsak izmed nas volilno pravico ter svobodo odločanja. To moramo vsi spoštovati pa ne bomo imeli težav. Življenje ni samo zmaga, je tudi poraz, in duhovnik je tisti, ki zna slaviti in tudi zdraviti.

Kako pa gledate na problem z begunci? Petdeset mladih Sircev imate že eno leto nastanjenih v hiši sv. Elizabete. Kakšne so vaše izkušnje z njimi?

Moje izkušnje z begunci so dobre. Sicer pa v okolju, v katerem živim, slišim različna mnenja, na žalost vedno bolj negativna. Preveč se posplošuje in meče vse v en koš. Za vse, ki živimo z njimi, je to velik izziv. Mi kristjani vemo le eno: ljudem v taki stiski je treba za vsako ceno pomagati. To je naša prioriteta v berlinski nadškofiji. Za druge naloge, kar se tiče integracije in službe, je poklicana država. Dogajajo se tudi kriminalna dejanja, ko je treba takoj in transparentno ukrepati, da se ne bi krepila rasizem in nacizem. Ta nevarnost je trenutno zelo aktualna. Moram reči, da se Nemci tega zelo bojijo.

Ste v neprestanem stiku z ljudmi, ki so, očitno, zelo radi v vaši družbi. Vam to kdaj zraste čez glavo, postane za vas naporno?

Res je, izredno rad sem v družbi. Če sem trenutek sam, mislim, da je nekaj zelo narobe. Ljudje me bogatijo in mi dajejo energijo, me ne izčrpavajo. Upam, da bom še dolgo tako zdržal. Rad sem Kekec, ki prinaša dobro voljo, ki je najbolja. Tega danes ljudem manjka, premalo se družijo, premalo pojejo, plešejo ... Ko sem bil doma, je bilo tega na pretek. Premalo je ljudi, ki so pripravljeni sprejeti prostovoljne naloge v skupno dobro vseh. Mogoče smo takšne premalo cenili? To moramo na novo zagnati in bo spet lepo. Vsaka generacija poje zlati časi ... Tudi nove bodo to pele.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 3, 19. 1. 2016