Kar ne morem verjeti, da je ni več. Ves čas se mi zdi, da bo zdaj zdaj od nekod prišla, nenehno pogledujem za mimoidočimi obrazi po mestnih ulicah in trgih v upanju, da bom zagledala njenega, pravi Brigita Planinc, starejša sestra nedavno preminule glasbenice in psihologinje Simone Weiss, ter globoko, otožno vzdihne. Čisto iz dna srca.

»Ne bodi naivna, je samo odmahnila z roko, ko mi je povedala za diagnozo rak, jaz pa sem ji na to rekla: Simona, ne govori tako, boš videla, vse se bo uredilo,« se Brigita spominja tistih prvih trenutkov, ko je v urejeno družinsko življenje kot strela z jasnega udarila pretresljiva zdravniška vest. Pomagaj Goranu poskrbeti za otroka, ko me ne bo več, je Simona vztrajala pri svojem.

Po vsej sobi kupi knjig. Nič ni kazalo na to, da bi lahko kaj tako hudega zarezalo v utečen družinski vsakdan. Krvni in hormonski izvidi niso pri Simoni pokazali ničesar ogrožujočega, sama pa je tudi z velikim veseljem skrbela zase, da bi čim bolj zdravo živela. Večkrat na dan se je sprehajala s psom, zlatim prinašalcem. »Tudi po petnajst kilometrov je dnevno prehodila,« se spominja Brigita. Kadar je deževalo, je hojo nadomeščala s fitnes vajami. Jedla je malo in izbrano. Počela je reči, ki so jo zanimale in ji bile v veselje. Z mnogo ljubezni je skrbela za svojo družino, moža in sinova. Psihologija, sploh preučevanje avtizma, je bila njena strast. Veliko je hodila po terenu. Bila je tudi izjemno precizna bralka in natančna preučevalka, pravi njena sestra. Po vsej sobi so bili po tleh zloženi kupi knjig, pa nalepljeni papirčki z zaznamki in opombami, ki jih je zdaj Brigita skupaj z domačimi z globoko žalostjo pospravila v škatle iz lepenke. »Letos spomladi je nameravala zagovarjati doktorat iz psihologije. Saj bi ga že prej, a je njen mentor šel med poslance, pa je morala zamenjati mentorja in temo.«

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 3, 19. 1. 2016