revija Jana

Vse ne gre na daljavo. Javnega prometa pa je iz mojih koncev le za vzorec. Obeti Bratuškove, kako bodo po državi drveli vlaki s 160 na uro … lepo vas prosim! Če bi vlak res vozil 160 na uro, bi moral prevoziti vse postaje. Brez ustavljanja. Poleg tega vemo, kako na gosto je poseljena Slovenija. Ni metra za karkoli, kjer ljudje ne bi bili proti. Saj so za razvoj, a naj gre ta na račun sosedov.

Prav res, ti naši politiki ... Podatek, da pri nas pod pragom revščine živi več kot polovica upokojencev, je tudi meni vzbudil pozornost. Polovica? Od 650 tisoč kar 350 tisoč? Ne vsi, mnogi tudi zato, ker so delali ali pa vsaj prispevke plačevali premalo let, a od pokojninske blagajne zdaj vseeno pričakujejo dovolj za preživetje. In potem berem, da so mnogi upokojenci z nizkimi pokojninami zgroženi, ker bo po uskladitvi tisti s tisoč evri dobil 70, oni z dva tisoč evri pa 140 evrov več. Kje je tu pravica, se jezijo. Je. Načeloma. Kolikor in kakor dolgo si vplačeval, toliko dobiš. Če želimo, da bodo tisti, ki lahko izbirajo, sploh še vplačevali v pokojninsko blagajno, drugače ne bo šlo. Eno so pokojnine, drugo pa socialna pomoč. Ki mora ljudem omogočiti človeka vredno življenje. A politiki ne želijo ugrizniti v to kislo jabolko.

Politiki živijo sami med seboj. Razen pred volitvami niti ne opazijo, da smo jih do grla siti. Mar Golob res misli, da smo ponosni, ko on, predsednik vlade, raji razlaga, kdaj naj pere? Ali pa ko na drugi strani Janšo razsvetli genialna ideja o dražbi, s katero bi, sirota, poplačal prisojene kazni? Še preden je prvo dražbo zaključil, je že spet jezikal. In nastopal pred sodiščem. Kar koli bi zapisala, bi bilo nedostojno. Pa ne za sodnike.

A ni bilo vedno tako. Tudi pri nas so bili politiki z veliko začetnico. Ne tako dolgo tega: Pučnik, Bučar, Kučan, tudi Janša še takrat … Stopili so skupaj in izpeljali osamosvojitev, mednarodno priznanje Slovenije, tlakovali vstop v EU … Si sploh lahko predstavljate, kako bi bilo to videti danes? Kateremu od današnjih je sploh mar za državo? Opozicija proslavlja vsak zdrs … Komu je v prid zgodba z Ropom? Kot da bi bila Pirc Musar in Golob vsak na svojem planetu. Pomembne odločitve – in ta o guvernerju banke je taka – naj prepustita stroki. Saj je tudi vam jasno, s kakšno popotnico bo zdaj, ko nenadoma vsi vedo, da je Rop kompetentnejši od nje, na guvernerski stolček sedla Saša Jazbec?! Hvala, res, bi rekla jaz v njeni koži.

Pa saj če pogledamo čez plot, tudi drugje ni videti kaj dosti obetavnega. Če vidimo, v kaj se spreminja in kam gre svet, kdo zmaguje na volitvah, nas mora skrbeti. Vsaj tiste, ki imamo potomce, vnuke … Desnica je na pohodu, pobijanje otrok pa civilizacijska norma, nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Kdo jim je pa kriv, da so se rodili v Gazi!? Jude po svetu je upravičeno strah. Maščevanje za izraelski masaker je neizbežno. Tako, kot so zdaj tarče Arabci, bodo, ne prvič, tarče Judje. Samo zato, ker so Judje. Kot da ljudje ne bi imeli spomina. Vsem spominskim muzejem navkljub. Potomci žrtev jih postavijo v spomin. Žal ne delujejo kot opomin. Če bi, se krvava zgodovina ne bi ponavljala.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.

revija Jana