Najprej skoči, potem pa mahaj!
Petnajst zmag, 22 uvrstitev na stopničke in 2303 točke je rekordni izkupiček sezone, v kateri je bil Peter Prevc na koncu najboljši v skupnem seštevku svetovnega pokala in v seštevku poletov, pred tem pa zmagal tudi na prestižni novoletni turneji in svetovnem prvenstvu v poletih.
Zgodovinski dosežki, ki jih je zaokrožil tako rekoč sanjski finale v Planici. Naposlušali smo se Zdravljice, le svetovni rekord se letos žal še ni vrnil domov. Pa čeprav je Peter skoraj ujel pravi veter.
Peter je moral kristalni globus za skupno zmago lani nesrečno prepustiti Nemcu Severinu Freundu, kar se marsikomu še vedno zdi ena največjih športnih krivic, pri čemer je zaradi navijaškega srda malce nastradal tudi, saj se še spomnite, v resnici ničesar krivi Jurij Tepeš.
Letos je bilo že pet tekem pred koncem sezone jasno, da je globus Petrov, in v Planici je šlo pravzaprav le še za rekorde. Za premikanje mej. Za prestiž. Pa seveda za užitek.
»Jeb** veter, do podna, Peter!«. Že na poti proti Planici se je veselje stopnjevalo, že od daleč so se v jutranjem soncu lesketale slovenske zastave, navijači so se počasi zgrinjali pod velikanko. Na vsakem koraku je bilo slišati v zadnjem času zagotovo najbolj znano ime, Peter. Prevc! Šampion! Orel! Slovenski orel iz Selške doline, ki niza rekorde, kakor da bi skakal v nekem paralelnem svetu, kot da ne bi obstajal.
Pa še kako obstaja. Menim, da ni otroka, ki ne bi poznal našega Petra. Ure in ure stojijo za ograjami, da bi videli našega najboljšega skakalca ali morda celo dobili podpisano kartico. Peter je velik, vedno si vzame čas za navijače, tudi tiste najmlajše, za katere je junak brez primere, junak, ki je v nedeljo povsem zasluženo dvignil veliki kristalni globus, s preostalimi slovenskimi orli pa osvojil veličastno drugo mesto v pokalu narodov.
Planica so ljudje. So prostovoljci, ki teptajo sneg. So vojaki, ki prekrivajo smučino, da je sonce ne stopi, so organizatorji, ki nekaj dni praktično ne spijo. Bi rekli, da nekateri delajo, zato da lahko drugi uživajo, pa ni čisto tako. Delajo s srcem, trudijo se, da imajo skakalci najboljše razmere in da jih nese daleč, vedno bolj daleč, do tiste magične meje dvesto petdeset in nekaj metrov. In tistih nekaj minut, ko letalci letijo, je tudi njihovih.
Več v Zarji št. 12, 22. 3. 2016
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
