Mateja Jordovič Potočnik

Beseda majhno tu ne obstaja. Boris Filipaj, idejni vodja in direktor tega etnobotaničnega, agronomskega in turističnega projekta, je dvajset let sanjal, da bi ustvaril park, v katerem bi obiskovalci lahko uživali v nedotaknjeni naravi in opazovali, kako se vzgajajo rastline od semena do plodov. »Eden od razlogov je bil tudi ta, da sem za svoje podjetje Bioaromatica, ki se ukvarja s proizvodnjo naravne kozmetike, eteričnih olj, zeliščnih čajev in rastlinskih olj, iskal rastline, ki ne bi bile obremenjene s kemikalijami in bi bile obrane takrat, ko imajo v sebi največ koristnih sestavin.« Ugotovil je, da si je najbolje omisliti svojo plantažo. Pred 17 leti so se njegove sanje začele uresničevati. »Ko sem sedem let neuspešno iskal pravo mesto, je, kot se rado zgodi, to našlo mene. Konec maja 2005 je moje podjetje Bioaromatica kupilo zemljišče površine približno sto tisoč kvadratnih metrov v zaselku Pižanovac v občini Bale.« Leto dni so potrebovali, da so očistili zapuščeno zemljišče, ki je bilo na gosto obraslo s sredozemskim rastjem. S posestva so morali odstraniti tudi približno 5.000 kubičnih metrov kamenja. Naslednje leto so začeli graditi terase, na katere so navozili novo zemljo. »Navozili smo 1350 tovornjakov zemlje, ki smo jo oplemenitili z 800 kubičnih metrov hlevskega gnoja. Terase smo pred erozijo zaščitili z istrskim suhozidom iz kamenja, ki smo ga našli na tem posestvu.« Po napornem delu je bil čas, da jih narava malce nagradi. 190 metrov visok hrib je odprl pogled na skoraj dve tretjini Istre. »Imamo najlepši položaj v Istri. Z našega hriba se vidijo Čičarija, Učka, Vodnjan, Pulj ter Brionski in Rovinjski arhipelag.« Še enajst let je trajalo, da so nasadili in vzgojili rastline, da je Park Histria Aromatica leta 2014 lahko odprl vrata tudi za obiskovalce. »Eden od razlogov, zakaj ni šlo hitreje, je tudi ta, da posestvo ne prinaša nikakršnega dobička. Če ne bi imel matične firme Bioaromatica, ki je to financirala, ne bi bilo nič. Pa tudi veliko dodatnega znanja sem moral usvojiti, saj sem po poklicu kemik in ne agronom.«

Ena najstarejših fig na svetu. Prve rastline poleg piramidastih cipres, ki ustvarjajo drevored ob vhodu na posestvo, so bile oljke. »Posadili smo jih sto. Sadike smo vzgojili iz zapuščenih prastarih dreves, starih približno tisoč let, ki so rasle v gozdovih. Sadeži zdaj že dajejo olje, vendar ga je za naše potrebe premalo, zato ga moramo dokupovati«. Ko so čistili posestvo, so našli figo, ki je kukala iz jame. Izkazalo se je, da več kot 120 let staro drevo raste v sedem metrov globoki in deset metrov široki jami, v kateri je stalna temperatura trinajst stopinj. »Da bi ta svetovni fenomen pokazali obiskovalcem – to je tudi ena najvišjih fig na svetu, smo v jamo naredili stopnice.« Figo so tudi oskrbeli z dobro zemljo in vodo, saj je bila zaradi pomanjkanja hranil na robu preživetja. Letos se jim bo za skrb izdatno oddolžila: konec avgusta bodo ljudje iz njene krošnje lahko obrali skoraj 200 kilogramov sadežev. »To je stara sorta, sadeži so modre barve, intenzivno dišijo in imajo v sebi veliko sladkorja.« Na posestvu so našli še eno kraško jamo, ki ima enako temperaturo. V njej nameravajo v bližnji prihodnosti urediti semensko banko. »Naša ideja je, da semen tu ne bi samo čuvali, ampak bi jih delili med ljudi. Seme je namenjeno temu, da raste, ne da ga hranimo.« Tudi plodovi trte – 2.500 trsov malvazije in terana imajo nasajenih – morajo med ljudi. Ob slastni jedači, gospod Boris nam je skuhal enolončnico iz zelenjave, ki raste na njihovih vrtovih, smo hišno vino lahko tudi sami okusili. Bilo je izvrstno, kot tudi domač kruh, s katerim smo nazadnje pomazali krožnike. »Našim gostom pripravljamo jedi iz zelenjave, ki smo jo pobrali isti dan. Poleg domačega kruha sami delamo tudi testenine.«

Preberite še ...

· Dom

Na kaj morate biti pozorni pri nakupu klimatske naprave?

Več v Zarji št. 31, 2. 8. 2016

Galerija

Mateja Jordovič Potočnik