Mateja J.Potočnik

Obisk pri dvojčkih Klobasa je bil kot nadaljevanje Kmetije. Jan je govoril nerazumljivo prleščino, babica Silva se mu je smejala, bratranec Aljoša ga je občudujoče gledal, midve z Matejo sva se krohotali, kolikor sva pač razumeli. Tilen je sem in tja navrgel kakšno modro, tudi bolj ali manj nerazumljivo. Dvojčka sta izpolnila vse najine želje: vzela v roke Janove kure, celo babica je končala v njunem naročju. Ko je prišel še stric in povedal nekaj krepkih o njiju, je vse doseglo vrhunec. Prav prijeten obisk.

Veliki šef Jan. Seveda se je na telefon oglasil Jan, kdo pa drug. Veliki šef ali možgani celotne letošnje igre na Kmetiji, kot rad poimenuje samega sebe. Igro je vodil od začetka tako kot Artur Štern pred desetimi ali enajstimi leti v Kmetiji slavnih, ko je že prvi dan ustvaril ekipo štirih zaveznikov in jo peljal vse do konca resničnostnega šova. Jana so zaradi tega mnogi preklinjali, sovražili, tako soigralci kot gledalci, a proti njegovi neusmiljeni zmagovalni taktiki niso mogli nič. Resničnostni šov Kmetija je kruta igra s krutimi pravili, in kdor jih ne dojame, pač leti iz igre, slej ko prej. Mnogi so poskušali močnejšo polovico dvojčkov premagati in izločiti, a jim ni uspelo. Malce jima je pomagala tudi produkcija ali »strici iz ozadja«, kot so se letos poimenovali – prvič v zgodovini tega šova so posegali v igro z raznimi ponudbami, in te so igralce včasih premamile, včasih pa ne. Skušali so ogroziti nevarno igro dvojčkov, a hkrati so jima pomagali. Enkrat bi se ju soigralci lahko znebili, Janu se zdi neumno, da se ju niso. In tako je igro pripeljal do konca. Do zmage.

Tilen se je upiral. Nekaj minut mlajši brat se je enojajčnemu bratu dvojčku Janu upiral – ni hotel v šov, moral je za dva meseca in pol opustiti svoj najljubši šport, nogomet, a ga je starejši brat prepričal, mu spakiral cunje in zagotovil polovico zmagovalne vsote od 50.000 evrov. Nazadnje je imel samo dva dni časa za odločitev, odpovedal je službo in odšel z nekaj minut starejšim bratom, kaj je pa hotel. In tudi na kmetiji si je ves čas želel domov, šov ga ni posrkal. Jan pa je užival, vsako minuto. »Vedel sem, kaj produkcija želi od mene, in to sem jim dajal.« In kaj je želela? »Šov, to, da se nekaj dogaja, zabavo.« Jan je imel prav. Če ne bi bilo njega – in njegovega brata –, bi bila letošnja Kmetija en sam dolgčas. »Če ne bi zmagala, si ne bi nikoli odpustil,« je z izjavo presenetil Jan. Zakaj? »Ker sva bila tako blizu zmagi – če bi izgubil finale, bi se kar požrl. In Kmetija nima nikoli konca – dobila sva pismo stricev iz ozadja, da imajo za naju novo nalogo – v naslednjem šovu.« Vprašala sem ga, ali bi ponovno šel v Kmetijo, in je odgovoril, da takoj, tudi v Big brotherja bi šel. Ko smo se pogovarjali o tem, kaj bi rad počel v življenju, je povedal, da bi bil rad član produkcijske ekipe resničnostnih šovov, reporter, montažer, saj je zdaj videl, kako in kaj delajo. Rad bi se pogovarjal z nastopajočimi, jim postavljal vprašanja: »Ker reporterji delajo igro zanimivo,« je prepričan. »Šel bi tudi v Zvezde plešejo, čeprav ne znam plesati, delal bi se norca iz samega sebe.«

Celoten članek si lahko preberete v 52. številki revije Zarja Jana. (24.12.2019)