Po nekaj uvodnih minutah pogovora s Pierre-Françoisom Mourierjem se nam je spontano in zunaj protokola pridružila še njegova žena Rachel Lauthelier-Mourier, profesorica na pariški Sorboni in mama štirih deklet, starih od šest do 18 let. Svetovljanska družina zaradi očetovega poklica pozna veliko sveta, a Slovenija jih je v resnici očarala. Življenje tukaj se jim zdi neprecenljiv privilegij, o katerem lahko Francozi le sanjajo. Pierre-François Mourier se že po treh dneh naveliča velemestnega Pariza in z veseljem pride domov, v Ljubljano, njegovi ženi pa bodo leta, preživeta v Sloveniji, zagotovo spremenila življenjsko filozofijo, ki ji je doslej zapovedovala, da imata osrednjo vlogo v življenju delo in hitenje.

Pierre-François Mourier: Ne, čisto zares ne in zagotavljam vam, da to ni diplomatski odgovor. Tudi Francozov nas je 66 milijonov, kar je v primerjavi s Kitajci čisto malo, pa se ne počutimo prav nič majhne. Osebno čutim, da v Evropi ni majhnih držav, saj smo skupnost, v kateri ima vsaka država zelo pomembno vlogo. Vsi smo v istem čolnu in smo skupaj tudi zato, ker tako zmoremo veliko več, kot bi posamezno.

Francoski duh je duh svobode in ponosa, kakšen pa je slovenski skozi vaše oči?

Pierre-François Mourier: Morda ste preveč skromni glede na to, kar imate in kakšni ste. Na nekaterih področjih ste izjemno uspešni, a se tega premalo zavedate. Če me že vprašate, se mi zdite izredno trmasti in ste pripravljeni iti do konca, ne glede na ovire. Predvsem pa ste ponosni in ste tudi lahko, da vam je po stoletjih, ki ste jih preživeli pod nadvlado drugih narodov, uspelo obdržati svojo lastno identiteto. Tak duh in trdoživost sem doživel samo še v Kanadi, v Quebecu. Pozabil sem omeniti tudi vašo poštenost! V Sloveniji je zelo malo kriminala, če primerjamo z drugimi državami. Še nikoli nisem slišal od kakega Francoza, da bi ga tukaj okradli ali kakorkoli drugače okoli prinesli.

Ste med svojim službovanjem oziroma bivanjem tukaj morda ugotovili, da smo Slovenci v čem boljši od Francozov, pri tem mislim na javne sisteme, kot so zdravstvo, šolstvo, sociala?

Pierre-François Mourier: Naši državi sta si v marsičem zelo podobni, obe sta zelo socialni. Kar pa imate zelo drugače urejeno, je porodniški stalež. Vam se zdi sicer bolje, da lahko ženska kar vse leto ostane doma z otrokom, vendar pa nisem prepričan, ali je to v resnici bolje in ali je tako dolga odsotnost z dela usluga za slovenske ženske.

Rachel Lauthelier-Mourier: Kadar se pogovarjam s slovenskimi mamicami, čutim, kako jih to leto, ki ga preživijo z otrokom, osrečuje. Nisem pa prepričana, da bi enoletna porodniška tako osrečila francoske mame! Živimo v kulturi, ki nas že od začetka navaja k drugačnemu odnosu do otroka kot v Sloveniji, predvsem imamo drugačen pristop do izobraževanja in vzgoje. Na splošno je francoska mama srečna, da se čim prej po porodu lahko vrne na delo. Ne rečem, da je to boljše ali slabše, a je zelo drugače in neprimerljivo. V Franciji starši popolnoma zaupamo javnemu sistemu vrtcev in jasli, poleg tega si javno varstvo lahko privošči vsakdo, tudi tisti z najnižjimi plačami, saj ga sofinancirajo država in občine. V Sloveniji pa opažam, da je bolj poudarjen pomen varstva otrok v družini. Tega pri nas ni, zato smo morali zelo dobro razviti sistem jasli in institucionalnega varstva.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 10, izid: 10.3.2015).

---