Tajča Pavček je pri petintridesetih zdrava gospa, a še pred tremi leti je bilo drugače: nenadoma in po komaj enem opozorilu, ki ga ni vzela resno, ji je odpovedala polovica telesa. Zdravniki so posumili, da je zbolela za multiplo sklerozo (bolezen potrdijo po več zagonih/napadih), slikanje je pokazalo senco na možganih, ki je znamenje, da odmirajo živci. Ker je bila na ponovni pregled naročena šele čez šestnajst mesecev, se je zdravljenja lotila sama, s pomočjo strokovnjaka za bioresonanco, saj je sumila, da je zaradi amalgamskih zalivk zastrupljena s težkimi kovinami. Testi v tujini so potrdili njen sum, Tajča pa si je v dobrem letu očistila telo strupov s chlorello ter čemaževo in koriandovo tinkturo. Na naslednjem slikanju sence na možganih ni bilo več!

Tajča je profesorica športne vzgoje, njeno življenje in delo, ki ga opravlja, pa že dolgo teče v zavesti o pomembnosti gibanja in zdrave prehrane. »Plezala sem, plavala, tekla, se ukvarjala s triatlonom, za katerega me je navdušil partner, ki je iron man (udeleženec ene najtežjih zdržljivostnih tekem na svetu, op. a.).« Prav zaradi takšnega sloga življenja jo je tako presenetila bolezen, ki se je pojavila nenadoma in samo z enim opozorilom – mravljinčenjem rok. Odtlej do resnejšega opozorila in posledičnega iskanja pomoči pri zdravnikih je minilo dva meseca, še mnogo več pa do ozdravitve (kakor je videti zdaj), ki se je je lotila sama. Zakaj? »Nisem mogla čakati šestnajst mesecev na ponovni pregled, želela sem ukrepati in sprožiti samozdravljenje telesa: sklerozi multipleks sem preprosto rekla – ne!

Ohromelost in bruhanje. A ni šlo vse tako preprosto, kot zveni zdaj, tri leta po prvem znaku bolezni oziroma zagonu, kot se reče strokovno. Prvi znak je opazila med previjanjem hčerke, ko nenadoma ni več čutila leve roke. »Nič nisem čutila, a ko sem roki ukazala, naj se dvigne, se je res – a tudi tega nisem občutila. Ustrašila sem se, za trenutek pomislila, da me je morda zadela kap, nato pa legla, ker sem si domnevala, da gre najverjetneje za stres. Tisti dan se je moje stanje potem počasi umirjalo, toda v naslednjih mesecih sem čutila mrtvičenje po levi strani, iz rok so mi padali ključi – majhne stvari, in temu nisem posvečala pozornosti.« Toda nekaj mesecev pozneje se je bila prisiljena sprijazniti s tem, da z njenim telesom nekaj ni v redu. »Tistega dne bi bila morala z avtom na pot, toda že ko sem vstala, sem se počutila čudno: leva stran telesa je bila skoraj hroma, nisem obvladovala svojega gibanja, zato sem se odločila, da ostanem doma, saj tako ali tako ne bi mogla voziti.« Ostala je v postelji, a počutje se ji je slabšalo. »Slabo mi je bilo, vrtelo se mi je, če sem glavo obrnila samo za centimeter, sem že bruhala. Partner in hči sta se prestrašila. Ko nisem več želela obremenjevati partnerja in sem se po vseh štirih skušala odplaziti do kopalnice po centimetrih in tako, da sem se oprijemala stene, omar, sem bruhala ničkolikokrat … Nato pa sem opazila, da se mi jezik zapleta, nisem mogla več normalno govoriti, razmišljala pa sem jasno.« Seveda se je prestrašila, a k zdravniku sprva ni hotela. Po treh urah stopnjevane kalvarije pa so jo z reševalnim avtomobilom le odpeljali na urgenco. »Spremljali so me trije reševalci, saj sem bruhala ob vsakem premiku, vožnja je bila mučna, očitno sem imela prizadet center za ravnotežje.« Trpela je tudi med preiskavami, saj sta jo hudo mučili vrtoglavica in bruhanje. »Zdi se mi, da je bil to najhujši dan mojega življenja.«

Več v Jani št.52, 27.12.2011