Toda poslanec Združene levice Miha Kordiš je bil še bolj nedvoumen. »Ustvarimo več, kot porabimo! Slovenija beleži presežek na tekočem računu plačilne bilance. To pomeni, da več izvozimo in proizvedemo, kot uvozimo in potrošimo. V letu 2013 je bilo tega presežka za skoraj šest odstotkov BDP – 2,1 milijarde evrov, kar je gromozanska številka. Podobno se obeta tudi letos. Čeprav to bogastvo ustvari večina prebivalcev in prebivalk, se sadovi zlivajo v žepe najbogatejših, tistega enega odstotka prebivalstva.«

Govorilo se je o tem, kako je najprej treba vzpostaviti gospodarstvo, ki lahko proizvede več, kot porabimo, in da bomo tako rešili problem revščine. V svojem govoru sem se odzval na to trditev in jo razjasnjeval. Pristop uravnotežene potrošnje in porabe morda zveni zdravorazumsko, a je za makroekonomsko obravnavo javnih financ popolnoma neprimeren.

A četudi bi nanj pristali, smo takoj soočeni z dejstvom, da je v tem trenutku v Sloveniji že ustvarjenega več, kot je porabljenega. Presežek na tekočem računu plačilne bilance je 2013 znašal skoraj 6 odstotkov BDP oziroma gromozanskih 2,1 milijarde evrov. Več izvozimo, kot uvozimo, več ustvarimo, kot potrošimo. Podatek je javen, lahko ga preverite na spletni strani Banke Slovenije.

To torej pomeni, da bi z ustvarjenim dobičkom, ki se pretaka v zasebne roke, lahko zelo lepo živeli. Zakaj se to dogaja?

Nikoli v zgodovini ni bilo toliko ustvarjenega bogastva, kot ga je sedaj. Prav tako je produktivnost dela na zgodovinsko visoki ravni. Danes ena ura dela ustvari nekajkrat več, kot je bilo to mogoče še pred nekaj desetletji.

Zakaj se torej odraščajoče generacije soočajo s tem, da bodo prve generacije v moderni dobi, ki bodo živele slabše od svojih staršev? Na prvi pogled to deluje popolnoma protislovno in noro. Drži, je popolnoma absurdno, a nič manj, kot je absurden  kapitalizem. Ravno pred kratkim je med slovenskimi mediji zaokrožila raziskava, da bo vsak hip bogastvo enega odstotka najbogatejših preseglo skupno bogastvo vseh preostalih 99 odstotkov. Želim reči, da ni problem v ustvarjenem bogastvu, temveč v delitvi tega bogastva. Delovni ljudje ustvarjajo vse na tem svetu, a premorejo iz dneva v dan manj, saj se sadovi njihovega dela zlivajo na račune in v luksuz maloštevilne elite.

Toda ves čas poslušamo, da moramo delovati v prid gospodarstva, ker le to odpira nova delovna mesta in s tem blaginjo.

Od koga pa ves čas to poslušamo? Od politike in organizacij kapitala, kot je na primer Gospodarska zbornica Slovenije. Tovrstne trditve povedo o zares potrebnih ukrepih natančno nič, o tistem, ki to zatrjuje, pa veliko. Bom razložil.

Gospodarstvo ni neproblematična celota, je globoko konfliktno. Tako na grobo rečeno ga sestavljajo tisti, ki vrednost ustvarjajo – delavci, in tisti, ki to vrednost upravljajo in si jo prisvajajo – lastniki in menedžerji. Interesi enih in drugih so v diametralnem nasprotju. Kaj ima torej v mislih tisti, ki se izreka za delovanje v prid gospodarstva? Interese menedžerjev in lastnikov, njihove dobičke kakopak! Tudi mantra o razbremenitvi plač ne zdrži. To, kar danes delodajalci odvajajo kot davek od plače, bi potem le pospravili v lasten žep, zaposleni pa od tega ne bi imeli ničesar. Kako ti lastniki in menedžerji v svoji dobrohotnosti odpirajo delovna mesta in skrbijo za blaginjo, ljudje presneto dobro vedo in občutijo. Naj tu navedem le, da so prekarne zaposlitve, to je zaposlitve za določen čas z mizernimi plačami in malo ali nič pravicami, v skokovitem porastu – natančno kot posledica jadikovanja delodajalcev, da je delo »premalo fleksibilno«. Zato naraščata število t. i. revnih zaposlenih in revščina nasploh. In ne nazadnje: ravno to gospodarstvo, sploh finančni sektor, je tisto, ki je sploh skuhalo in sprožilo krizo! Če kaj, je bilo delovanja v prid tovrstnega gospodarstva preveč, ne pa premalo.

Videti je, da država ne razbremenjuje najrevnejših, nasprotno, čedalje več jih je. Zakaj?

Drži, žal to drži. Razloga sta dva, medsebojno povezana: kriza kapitalizma in spoprijem države z njo. Kot posledica krize se je začelo veliko uničevanje produkcijskih sredstev v obliki zapiranja podjetij, obratov in tako naprej. To je spravilo velik del delovnih ljudi ob kruh, še dodatno je k temu prispevala popolnoma zgrešena socialna politika oziroma njeno krčenje v preteklih letih. Tako imamo propadajoča produkcijska sredstva in sposobne ljudi, pripravljene poprijeti za delo, ki trpijo za pomanjkanjem – po možnosti točno tistih dobrin, ki bi jih lahko proizvedli. Norost, vam rečem, norost! Država oziroma, če smo natančnejši, politična smetana, ki jo upravlja, k že tako ognjeni situaciji še priliva olja. Obnaša se, kot da je država gospodinjstvo, in izvaja tako imenovane politike zategovanja pasu. O tem prepričuje tudi javnost.

Zakaj je primerjava med gospodinjstvom in državo zgrešena?

To primerjavo navaja politika kot floskulo iz demagoških razlogov: prepričati javnost o domnevni nujnosti mesarskih posegov v družbene podsisteme javnega dobrega, kot sta na primer javno zdravstvo in šolstvo. To je narobe, kolikor je neka stvar le lahko narobe. Če se gospodinjstvo odloči znižati odhodke, to nima nikakršnega vpliva na prihodke. Plača zaposlenih v gospodinjstvu ostaja neodvisna od tega, koliko in v kakšne namene gre potrošnja tega gospodinjstva. Z državo ni tako. Že na prvi pogled opazimo, da ima država v rokah monetarne in fiskalne vzvode, ki jih gospodinjstvo nima: lahko, na primer, zviša davke najbogatejšemu enemu odstotku prebivalstva ali razbremeni najrevnejše.

Zmanjševanje državne potrošnje –  v nasprotju z gospodinjstvom – neposredno vpliva tudi na njene prihodke. Kot šolski primer poglejmo razvpiti zakon o uravnoteženju javnih financ iz leta 2012. Takratna vlada Janeza Janše je zatrjevala, da je z ZUJFom prihranila 460 milijonov evrov. Česar pa ni povedala, je, da je zaradi tega gospodarska rast utrpela neznansko škodo, BDP se je znižal za kar 700 milijonov evrov, posledično pa so se zmanjšali tudi prihodki iz naslova davkov. Pod črto ni bilo prihranjenega nič, smo pa to operacijo drago plačali uporabniki javnih storitev, ki jim je  padla kvaliteta, torej vsi državljanke in državljani, razen najbogatejših, zmanjšalo se je blagostanje zaposlenih, upokojencev in ne nazadnje se je znižala gospodarska rast. Skratka logika »varčevanja« in ZUJF sta kratko malo – in tega ne gre jemati metaforično, ampak popolnoma dobesedno – v Sloveniji povzročila drugo recesijo. Trenutno napovedani ukrepi zategovanja pasu in fiskalno pravilo grozijo, da nas bodo pripeljali na rob še tretje recesije.

Gre za nespamet? Kaj se dogaja?

Če sem ciničen, lahko rečem, da se dogaja politika kot po navadi. Družbo bistveno določa temeljni konflikt med delom in kapitalom. Čez palec rečeno je to, kar je dobro za kapital, hkrati slabo za delo in za veliko večino državljanov. In kar je dobro za večino državljanov, je slabo za menedžerje in lastnike produkcijskih sredstev. In dogaja se, da ima politika, ki stoji na stališčih vladajočih razredov, skoraj popoln primat. Veliko neoliberalno koalicijo sestavljajo prav vse stranke, od SD na eni strani do NSi na drugi. Zato jim tudi pravimo meščanske stranke. Drži, med njimi obstoje razlike, a so skoraj popolnoma zanemarljive v primerjavi s tem, da si delijo temeljno idejno, politično in ideološko platformo, ki je neoliberalni kapitalizem.

Kdo torej odloča o tem in ali Slovenci nismo suvereni? Kako bi o tem lahko odločal en odstotek najbogatejših?

V Sloveniji po ustavi oblast izvaja ljudstvo. Oblike nesuverenosti so različne in tu se skriva odgovor na vaše vprašanje o vplivu najbogatejših. Imamo na primer neposreden in pravno obelodanjen političen prenos suverenosti na Evropsko unijo, ki zelo jasno deluje v skladu z »interesi gospodarstva«. Izvaja pritisk na vlade evropskega obrobja, da naj zategnejo pas in izvedejo privatizacijo – najprej javnih podjetij in strateške infrastrukture, zatem sledijo še zdravstvo, šolstvo in pokojninski sistem. Prav privatizacija javnih podjetij in strateške infrastrukture pomeni dokončno izgubo še ene, namreč gospodarske suverenosti. Taka prekvalifikacija Slovenije v kolonijo ne pomeni nič drugega kot ukinitev razvojnega potenciala, spremembo območja v malo podalpsko Kitajsko, kjer bo domovala delovno intenzivna, zdravju škodljiva in mizerno plačana proizvodnja polizdelkov. Razvoj in proizvodnja končnih produktov se bosta, kakopak, preselila v kapitalske metropole, predvsem Nemčijo. V resnici je že sedaj v veliki meri tako … Sicer pa: kaj drugega je teror mističnih finančnih trgov in bonitetnih agencij, če ne odločanje najmogočnejših – in to vsem na očeh, sredi belega dne!?

Hkrati poslušamo o lobijih, elitah, omrežjih, prepoznavamo jih, a delujejo še naprej, pripravlja se nov val privatizacije v imenu verodostojnosti države. Kako onemogočiti omrežja in poskrbeti za Slovence?

Razlog težav Slovenije in njenih delavcev, študentov, zaposlenih, kmetov, malih podjetnikov in obrtnikov ni v tem, da ne bi »ustvarili dovolj« in bi »živeli preko svojih zmožnosti«, temveč v rastočem kopičenju premoženja najbogatejše peščice na njihovo škodo. Če želimo obrniti ta trend, moramo prenehati z »reformami v korist gospodarstva«, saj se pod to floskulo skrivajo samo in zgolj reforme v korist najbogatejših, ter začeti  reforme v korist ljudi. To hkrati pomeni striženje peruti omrežjem.

Konkretno?

Privatizacija je najboljši primer. Vzpostavlja se jo kot alternativo omrežjem, lovkam, stricem iz ozadja, češ da bomo s tem omejili ali celo končali koruptivno delovanje in vpliv. Korupcija pomeni vdor zasebnega interesa v javni interes. Privatizacija, na drugi strani, ne pomeni obrambe tega interesa, ampak njegovo legalizacijo, saj podjetja v zasebnih rokah seveda delujejo za zasebni, profitni interes. Javno lastništvo omogoča vsaj potencial demokratične kontrole in proizvajanja za zadovoljevanje potreb ljudi. S tem ne trdim, da je upravljanje  podjetij doslej potekalo zgledno in v interesu državljanov. Prav nasprotno: meščanske stranke so jih in jih še vedno obravnavajo kot svoj volilni plen, brez razvojne strategije in interesa. Obstaja tretja pot. Pot, ki jo zagovarjamo socialisti Združene levice. To je demokratizacija upravljanja teh podjetij, naj jih vodijo zaposleni! Le delavci v teh podjetjih imajo organski interes, da ohranijo delovna mesta, razvoj in stabilnost ter da jih še krepijo. Ti lahko imenujejo vodstvo podjetja z omejenim mandatom, potem pa delovni kolektiv in lokalna skupnost podpišeta dogovor o želeni smeri razvoja podjetja. Če ga menedžerji in administracija prekršijo, se jih odpokliče. Še en korak je politika odprtih knjig: možnost vpogleda v delovanje podjetja za zaposlene, ki lahko prepreči odtekanje ustvarjenega dobička najprej v zasebne žepe, potem pa naprej v davčne oaze. In tako naprej.

Mnogi opozarjajo na to …

Nadaljevanje politik zadnjih nekaj let – privatizacija, zategovanje pasu in birokratizem – pomeni drvenje s peto predstavo v brezno periferije in spreminjanje območja Slovenije v eno veliko »tovarno znoja«, potilnico. Temu v Združeni levici jasno nasprotujemo. Če naj se prebijemo iz krize v dobrobit velike večine državljanov in ne na njihovih hrbtih, moramo začeti reforme  za demokratični socializem, v korist delovnih ljudi. Z reformami, ki bodo – prvič, bogastvo pravično prerazporedile med celotno prebivalstvo; drugič, ustvarjanje tega bogastva podredile demokratičnemu upravljanju tistih, katerih dela plod v resnici je; in tretjič, organizirale proizvodnjo dobrin za zadovoljevanje potreb velike večine in ne za profite manjšine. Najde se marsikdo, ki našim stališčem pripenja oznako utopije. A v resnici je utopija na drugi strani. Prepričanje, da gre lahko trenutni sistem, sistem uničujočih kriz, vojn, izčrpavanja ljudi in zastrupljanja okolja neovirano naprej, je tisto, kar je resnično utopično. Socialisti smo le – realisti.