Pa s tem ne mislim nič duhovnega, govorim o občutjih, ki jih začnem doživljati takoj, ko prispem v pregovorno lepo Slovenijo, svojo domovino. Praviloma pridem polna veselja nad življenjem, saj mi ni nič hudega. Sem dokaj zdrava, vsakega zadnjega v mesecu prispe na moj račun zaslužena penzija, ki jo oplemenitim še s pisanjem za tole našo Zarjo. Ta radost pa žal ne traja prav dolgo. Jamranje in nezadovoljstva na kolektivni ravni v Sloveniji sta tako močna, da bi na dno potegnila še takega junaka, kaj šele mene, ki imam zelo občutljivo dušo! Nenehno poslušam, kako je vse slabo, kako težko živijo upokojenci, pa da je vsak dan več revnih, življenjski standard pa naj bi strmo padal, naše javno zdravstvo je pa tako ali tako skorumpirano in tik pred razsulom. Ljudje za vse to krivijo pokvarjene in požrešne politike (ki smo jih – hecno, kajne? – izvolili sami, ne pa neki marsovci). Na začetku se sprašujem: ali vi, dragi moji sodržavljani, sploh ne vidite, da živimo v dokaj varni državi, kjer stvari vsaj približno delujejo? Prihajam namreč s čisto drugega konca sveta, kjer je v resnici res zelo veliko revnih ljudi, kjer ne moreš piti vode iz vodovodne pipe, kjer je zdravstveni sistem urejen tako, da preživijo samo ljudje, ki imajo denar, drugi pa preprosto umrejo. Ker je pač tako urejen njihov svet. Ko zboli Indijec, ki nima veliko denarja, in gre na zdravljenje v državno bolnišnico, mora z njim še kdo od domačih, ki spi na tleh poleg njegove postelje. Naloga spremljevalca je, da priskrbi bolniku obroke hrane, medtem ko je v bolnišnici. Ko zdravnik postavi diagnozo, predpiše zdravila in zdravljenje, gre spremljevalec v lekarno, da zdravila kupi, poskrbeti mora še, da bolnik predpisana zdravila jemlje ob določenih urah. Kaj pa medicinske sestre? Ja, te so tudi tam, ampak samo da na primer zamenjajo infuzijo. Nega bolnika je v rokah spremljevalca, ki je običajno sorodnica bolnika. Število medicinskega osebja je minimalno. Tisti z debelo denarnico imajo seveda na voljo bolnišnice, kakršne poznamo tudi v Evropi. To, kar sem opisala, so bolnišnice za »rajo«. Vse sem videla in doživela na lastne oči, ko sem pomagala prijateljičini sestri, ki je hudo zbolela.

Tako s svojo radostjo nad življenjem v Sloveniji zdržim približno štirinajst dni ali tri tedne. Potem popustim. Kot jez. Neka neopredeljena notranja stiska in malce depresije se prelijeta čez robove. K slabemu počutju pripomorejo tudi mediji.

Denimo zdrahe zaradi Piranskega zaliva, cela eksplozija takšnih in drugačnih »novic«. Tako so se zažrle v mojo podzavest, da sem celo sanjala o njem. V resnici ne poznam nikogar, ki ne bi o Hrvatih rekel česa grdega. Kot da so res ljudje krivi za do obisti pokvarjene in manipulativne politike! Še sama sem začela takole na tihem premišljevati, ali sem premalo zavedna Slovenka, že vse svoje življenje da rinem na »svoj« Jadran. Zgrozila sem se nad seboj, saj zavestno nočem misliti o teh stvareh na ta način. Moja zelo dobra prijateljica je Hrvatica, z njo jo velikokrat mahneva po svetu in sploh nikoli ne pomislim, kakšne narodnosti je.

In tale bomba iz Vurberka, kot da se bo začela tretja svetovna vojna! Za piko na i pa še novica, da sta mladoletnika pretepla 13-letnico in svoje izživljanje posnela z mobilnim telefonom. Novica, ki nikakor ne bi smela v javnost. Halo, saj gre vendar za otroke!

Vse te novice in »zgodbe« širijo med ljudmi strah. Če nismo duševno čili, nas je tudi veliko lažje upravljati. No, tu sem pa že na spolzkih tleh. Povsod zarote! Tega pa nočem. In se ne bom pustila! Gledam okrog sebe in kaj opazim: brata, ki bo ob svoji okrogli obletnici pripravil veliko zabavo, sorodnike in prijatelje pa prosil, naj denar, ki so ga namenili za njegovo darilo, nakažejo Botrstvu, kajti on ima dovolj za življenje, več pa ne potrebuje. Pa dobro znanko, pedikerko, ki je na svojem in vsak mesec s svojo zlato roko brez plačila poskrbi za tri penzioniste. Najpomembneje je, da nam take zgodbe vračajo radost do življenja. Radost pa je največja sovražnica strahu. Mene že ne boste ustrahovali, za to se bom potrudila kar sama! Bom naredila kaj dobrega zase in za druge.