Revija Jana

Privršal je v dvorano, ves nasršen in mogočen, vsekakor človek, ki ima dosti pametnejšega posla, plašč kaki barve mu je plapolal okoli ramen, ob njem je stopal advokat, on pa je preletel zbrane v dvorani s tesno priprtimi očmi, ki sta spominjali na strelni lini v strojničnem gnezdu – in poslanci, zbrani, da bi zaslišali najrazvpitejšega med slovenskimi gradbenimi tajkuni, so spoštljivo vstali in ga pozdravili; sedli so šele, ko jim je pomignil, mimogrede. Brez zanimanja je počakal, da mu je vodja komisije maziljeno zastavil uvodno vprašanje, nato se je odkašljal, stisnil boksarsko spodnjo čeljust in rekel, hvala za vprašanje, ampak še prej bom jaz povedal nekaj stvari. In Ivan Zidar nam je začel, zbranim poslancem in novinarjem, razlagati svojo življenjsko zgodbo.

Bila je fantastična pripoved človeka, ki je storil vse, da bi se naredil za večjega od življenja. Ko so med zalivsko vojno padale ameriške bombe na bunkerje in letališča iraške vojske, so padale na Zidarjev beton; SCT je za diktatorja Sadama Huseina, ki ga je Zidar imel praktično za prijatelja, zgradil pomemben del vojaške infrastrukture, med njimi celo tajno mesto sredi puščave, kjer je delalo 28.000 delavcev. Gradil je tudi za Libijca Gadafija, pa vrsto afriških diktatorjev, do katerih si je utrl pot prek gibanja neuvrščenih; ko je šel socializem v franže, je v samostojni Sloveniji zidal za leve in desne, bunkerje za vojsko, kapelice za Cerkev, postrani pa menda še vikend za kakšnega politika. Vmes je vodil nogometni klub Olimpija, na veliko lókal izbrano žganjico in – tako gre ljudski glas – sponzoriral bodoče dive slovenske estrade. Ni slabo za bajtarskega sina iz notranjskih rovt, ki je med najzgodnejše spomine štel grozovito podobo iz druge svetovne vojne, sliko goreče domačije, v kateri so italijanski vojaki pri živem telesu zažgali njegovega strica. Te prasice v Sloveniji ne bodo dobile posla, dokler bom jaz živ, se je menda večkrat pridušal. Slovenske gradbince je zbral v kartel, s katerim naj bi obranil nacionalni interes – pri tem pa tudi nekaj malega zaslužil; avtocestni križ so na koncu zgradili za trikrat višjo ceno, nekje 4,5 milijarde evrov. Toda Dore, kot so mu rekli prijatelji, se je na žive in mrtve zaklinjal, da je samo delal uslugo narodu – jaz sem pravi in plavi Slovenec, tako je grmel tistega dne v parlamentu. Nikoli ne bom pozabil.

Res, fantastična pripoved – vendar nič več kot to. Segel je zadosti visoko, da smo mu že verjeli, da je res več od kogarkoli drugega, in ga že zaživa imenovali legenda, tajkun, velikan, eni celo hudič, vsi pa smo ga imeli za simbol nekega časa, prav kakor je hotel sam. Toda vse je zgolj privid, ki se slej ko prej razblini. Življenje je črtica med dvema letnicama, in komur to ni jasno, naj gre v Hrastovlje in si pogleda tisto fresko, na kateri smrt z enakim srhljivim koščenim zanosom pleše z velikaši in reveži. Zdi se mi, da takšni ljudje ne zmorejo, nočejo priznati tega, in priznam, da me je zato stisnilo pri srcu, ko sem izvedel, da je umrl; pomislil sem na ostarelo, iztrošeno telo, ki počiva v grobu, vse tisto surovo in povsem neobvladljivo hrepenenje, ki nekatere ljudi sili v določena dejanja, pa je izhlapelo nazaj v sonce. Ivan Zidar je onkraj naših sodb, jaz pa upam, da sta za tisto mejo nekje še neki drug svet in nova možnost za odrešitev.

Več v reviji Zarja Jana, št. 25, 22.6. 2021