Zarja Jana

Lačna, lačna. Mateja ima v redakciji nekaj novinark, ki se za nobeno ceno nočemo ločiti od nje. Alenka Cevc ji je ob petdesetletnici priredila govor, kako težko se je je navadila, a je zdaj ne izpusti iz rok. Ko Matejo dobro spoznaš, vidiš, kako mehko srce ima. Iti z njo na teren je vedno dogodivščina. Najprej si mora potešiti jutranjo lakoto, zato v avtu pripelje kakšen burek in jogurt tudi zate. Med potjo se je treba ustaviti na kavici. Na poti nazaj pa v gostilni, dokler so bile odprte. Zato je zdaj najbolj vesela, če hrano ponudi človek, o katerem delamo članek, in Mateja nikoli ne reče ne. Novinarke se pa zraven muzamo v zadregi.

Multiopravilna. Med vožnjo je Mateja sposobna odgovoriti na tisoč telefonskih klicev in se hkrati pogovarjati s sovoznikom. Nikoli ne izgubi niti. Je visoko večopravilna. Zelo rada govori o svoji psički Chilly, ki jo ponoči zavija v najmehkejše odejice, kar se jih da dobiti. Če jo pokličeš po telefonu, ko Chilly spi spanje pravičnega, Mateja šepeta. Da je ne bi zbudila.

Njen raj. Če se usedeš v njeno srce, kar se tudi ne zgodi tako zelo hitro in vsakomur, te povabi v svoj raj ob morju, katerega lokacije ne bom izdala. To je njen raj. Tam uživa v miru božjem, čeprav tudi zelo rada klepeta z ljudmi, ki jih že vse pozna. In pozna jih ogromno.

Dve super hčeri. Mateji je zelo mladi umrl mož, ostala je sama z dvema punčkama, ki sta danes odrasli, zreli, prijazni punci, prav takšni, kot je njuna mamica. Zelo so povezane, Jordovičke, družijo se na izletih, sankanju, ob teku, telovadbi ... Hčerki sta tudi pridni študentki, Mateji je uspelo, lahko je ponosna nanju. In je. Zasluženo.

Zakaj tako rada fotografira? V skrivnosti in pasti ter lepote poklica, ki ga zdaj obožuje, jo je vpeljal ravno njen mož, Uroš, ki je bil izvrsten, vrhunski fotograf. Očitno jo je dobro naučil, ona pa to znanje še izpopolnjuje. Rada fotografira Ljubljano v vseh letnih časih, pa zjutraj, ko je še zaspana, ali zvečer, ko se odene v skrivnostne sence. Kupila si je drona in zdaj na veliko eksperimentira z njim. Izjemna je pri fotografiranju hrane, kapljic tekočine, če nima drugega, naredi razkošno fotografijo jabolka. Takšno, da bi takoj zagrizel vanj. Na njenih fotografijah se vedno nekaj dogaja, premika, ali pa so barve tako lepe, da premamijo oči. Kadar pa dela z ljudmi, pride na dan njena posebna energija: ko sva delali Rome, jih je osvojila v sekundi, z njimi je plesala kolo, jih zabavala, da so se sprostili, pozabili na začetno zadrego in neodobravanje. Ko sva se odpeljali od njih, pa je obupano želela rešiti vse njihove privezane kužke. Komaj sem jo prepričala, da ni šla nazaj ponje.

Šmarka in Vrhe. Vsak dan. Hrano za svojo dušo najde v vsakodnevnih vzponih na Šmarno goro, zadnje čase gre skoraj rajši na malo mirnejše Vrhe, kjer ljudje ne motijo kontemplacije njene ljubljene Chilly.

Takole bom rekla: brez naše Mateje bi bilo moje (in še čigavo) novinarsko življenje pri Zarji Jani veliko dolgočasnejše. In nujno moram dodati še to, da mi je prinesla ričet s Šmarne gore, ko sem zbolela. Pa ne živim zelo blizu nje. In še tole: naslovnice Zarje Jane ne bi bile tako lepe, sijoče, polne nasmejanih otroških lic, če Mateja ne bi znala ravnati z otroki, tako kot zna. In jih ujeti v njihovih najbolj prešernih, sproščenih trenutkih. Da o starejših gospeh in gospodih na naslovnicah sploh ne govorim. V redakciji smo srečni, da jo imamo!

* Najboljše reči, ki so se mi zgodile v življenju: Da imam poklic, v katerem zelo uživam.

* Najboljši nasvet moje mame: Imej svoj poklic, da nisi od nobenega odvisna. Pameti ti nihče ne more vzeti.

* V mojem hladilniku ne sme manjkati: Jogurt, tudi na terenu ne!

* Najljubša nadaljevanka: Trenutno gledam Genialni prijateljici, super je, pa Krona, Breaking bad ...

Zarja Jana, št. 16, 20.4. 2021