© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Občutljiva nenavadna mama


Dragica Kraljič
20. 4. 2021, 22.55
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

kraljic2.jpg
Mateja J. Potočnik
Dragica in Janek Kraljič

Joj, kolikokrat v življenju so mi rekli, pa kaj si tako občutljiva? Ali pa, zakaj si vse tako jemlješ k srcu? Sliši se nekako takole: a zdaj se boš pa spet cmerila, ja, kaj pa sem rekla takšnega, ali misliš, da boš ti rešila svet, vsem pa tudi ne moreš pomagati …
No, na svetu nisem samo jaz takšna. In čeprav je občutljivost v tem svetu šibkost, sem zasledila, da je takih ljudi približno dvajset odstotkov. Saj ni, da bi hoteli biti takšni. Občutljivost je prirojena osebnostna lastnost, ko je živčni sistem bolj občutljiv in se ob stiku z zunanjimi in notranjimi dražljaji prej vzdraži kot pri drugih ljudeh.

Večkrat sem srečala takšne otroke in niti malo nisem zavidala njihovim staršem! Ker preden so skupaj s strokovnjaki ugotovili, za kaj gre, je imel otrok že kup nalepk. Starši pa tudi. Taki otroci so preobčutljivi za zvok, vonj, svetlobo, motijo jih etikete na oblačilih, pretesna oblačila, spremembe jih tudi spravijo iz tira, hitro se razjezijo, pogosto jih je strah, nočejo v množico ljudi. So pa zelo empatični do ljudi, živali, bistri, ustvarjalni, imajo občutek za pravičnost, zdijo se nam bolj zreli za svoja leta, ne prenašajo krivic.

No, se mi zdi, da sva v najini družini kar oba takšna primerka. Posebno še kar se tiče etiket na oblačilih! Včasih sem jih odstranjevala tudi ob treh zjutraj, če sem zvečer pozabila. Včasih jih moj Janek kar sam izreže in zato imajo njegove, tudi nove, srajce luknjo na hrbtu. Da ne bi kdo mislil, da mora hoditi strgan! Ni mu treba! Vendar ima poseben odnos do svojih oblačil. Ki pa je tudi precej kompliciran, a o tem kdaj drugič.


Je občutljivost bogastvo ali prekletstvo?

Ko sem še hodila na fakulteto, sem bila vedno pol ure prej tam, da sem lahko izbrala sedež na koncu vrste in pri vratih. To delam še zdaj. Ko je moj Janek ugotovil, da so veselice s harmoniko, no, dokler so še bile, sva bila na vsaki. To sem sprejela kot moje žrtvovanje. No, saj se tudi vi žrtvujete kdaj za svoje otroke. Saj veste, s stisnjenimi zobmi. Tam sva bila eno uro prej, da sva dobila sedeže v prvi vrsti (zaradi Janeka) in na koncu vrste (zaradi mene). Bi radi vedeli, ali sem cvilila pri kakšni sentimentalni pesmici? No, kaj mislite? Filmov brez srečnega konca ne gledam, pri grozljivkah že prvo minuto obrnem kanal, pri kriminalkah mižim in si zatisnem ušesa. Srce se mi trga, če izvem, da je zbolela prijateljica prijateljičine prijateljice. Po hiši imam dvajset nočnih lučk in tiste na stropu mi gredo na živce.

No, če bi pred petdesetimi leti in več moji starši znali razumeti to mojo občutljivost, ne bi skoraj vse življenje mislila, da je z menoj nekaj narobe. In ne bi svojega življenja prilagajala večini, da bi pač vedela, da sem normalna. Lahko berete tudi v navednicah. Če dolgo mislite, da ste človek z napako, vam bo samopodoba enkrat to tudi potrdila. In boste z napako, ne pa takšni, kot ste v resnici. Brez (te) napake.



Včasih se mi je moja Nuša smejala, ko sem rekla za koga, glejte, ta človek je pa takšen in takšen. In je rekla, eh, za vas so vsi takšni in takšni. No, resnici na ljubo, največkrat se je izkazalo, da ima prav. Ali ne, Nuša? Ampak veste kaj? Morali bi me naučiti, da poslušam sebe in ne preslišim svoja čutenja. Potem bi bilo, verjetno, moje življenje drugačno. Ampak ni se me treba zdaj izogibati, ker morda mislite, da vas bom takoj prebrala. Sploh ne! Tudi jaz ne razmišljam vedno, zakaj nekateri ljudje vzbudijo v meni jezo, drugi pa ne.

Bogastvo ali prekletstvo torej! Najbrž vsega po malem. Ne morem gledati stran, kadar vidim otroke s posebnimi potrebami, starejše ljudi, bolne in nemočne, reveže in brezdomce, zavržene in uničene, zapuščene in odpuščene …
In težko mi je, kadar vidim nadutost, samopašnost, hinavščino, laganje, zavajanje, vse vrste agresije, posebno še zaničevanje.


Ali naj zdaj rečem, tako so me naredili? In kaj zdaj?
Ali naj si rečem, včasih je res težko, ampak jaz bom ostala takšna? Rajši občutim (pre)več kot nič!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Zarja Jana, št. 1620.4. 2021


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.