Prejšnjo sredo je v javnost udarila vest, da je Mario Galunič menda resno poškodoval svojo dolgoletno zalezovalko. V svoji izpovedi, v kateri prvič odkrito govori o največji nesreči svojega življenja zadnjih deset let, pojasnjuje dogodke zdaj že razvpitega incidenta. Zanj to ni bilo čisto nič posebno jutro, temveč se s tako grozo zadnje mesece spopada skoraj vsak dan. Šele zdaj nam je jasno, da Mario, ki vsako nedeljo zvečer tako nasmejano vstopa v slovenske domove, v resnici ni svoboden človek. Zaradi zalezovalke Maje Čegovnik se mora seliti, bežati po skrivnih poteh iz službe, večkrat prespati pri prijateljih.

 

Njegov nabiralnik je vedno prepoln njenih pisem in za Maria je njeno nenehno pisanje nepopisen psihični teror. Pretekli teden mu je na vrata njegovega stanovanja lepila vrtnice in pred njimi prižigala sveče. Neumorna je.
Maria je Maja Čegovnik izbrala za svojo žrtev, on je njena obsesija. Pravi, da mu je to prekletstvo očitno usojeno. Njegova samoobramba je tudi, da se pogosto dela, kakor da tega ni. Zato nerad in težko govori o dogodkih, povezanih z zalezovalko. Po svoje ga je zaradi vsega tega sram. Nemalokrat se sprašuje, zakaj se mu to dogaja. »Izredno mi je mučno. Izgubljam svoje dostojanstvo.«
Mario živi v strahu in žalostno je, da si s slovenskimi zakoni ne more prav dosti pomagati. Strahovito je potrt in v tem brezupnem položaju se počuti nemočnega.

Se je po zadnjem incidentu z vašo zalezovalko vaše življenje močno spremenilo? Vam mediji ne damo miru?
Moje življenje se ni prav nič spremenilo. Glede zalezovanja psihopatke – tako živim že leta. Deset let je od tega, kar se me je lotila. V sredo se ni zgodilo nič posebnega, takšen je pravzaprav moj vsakdanjik. Zdaj je javnost po naključju izvedela za ta dogodek, sicer pa ne veste, kako v resnici živim. Včasih pridem malce lažje iz stanovanja, drugič se iz njega z muko prebijam, kdaj mi uspe pobegniti, spet drugič se moram zakleniti nazaj v stanovanje in koga poklicati. Zadnje mesece se nadlegovanje stopnjuje, saj je znova izvedela, kje stanujem. Zaradi nje sem se namreč že dvakrat selil.
Zaradi nje ste se morali preseliti?
Že iz prvega stanovanja na Poljanski sem se moral izseliti, saj je bilo grozno, nepredstavljivo, tega niti ne morem opisati, kako se živi, če nekdo dan in noč sedi, leži pred vrati, piše po vratih, ti vliva parfum po vratih, ti vsak dan napolni nabiralnik s pismi, ne pusti v avto, ne pusti v stanovanje, iz stanovanja, ker ima obsesijo, da te hoče zase, da te hoče objeti, da te hoče sleči, se te dotikati. Človek se temu že nagonsko upira in se umika. In ko je bilo prehudo, sem se pred petimi leti prvič preselil. V najeto stanovanje nekam, kjer me ni izsledila. V svoje stanovanje sem se vračal, da sem preveril, ali je vse tam, kjer mora biti. Nato sem tisto stanovanje prodal, si kupil drugo, in odkar ve, kje stanujem zdaj, je vsak dan hujše. Sem pač normalen človek – iz službe hodim peš, in tako zalezovalki ni težko izvedeti, kje stanujem. Pa tudi različni »prijazni« časopisi so že ovekovečili blok, v katerem stanujem.
Hotela sem reči, da se je vaša zalezovalka vrnila, a očitno nikoli ni odšla.
Točno tako. Kljub sodni prepovedi približanja, po kateri bi morala za vsak stik z mano (tudi pisni) plačati 4000 evrov, mi še vedno noro veliko piše.

 

Celoten intervju v Jani, št. 20, 18. 5. 2010