Ljubezen te nikoli ne prazni
Časa ni in se mudi, a čas je ključ. Je ključna valuta, kadar se stvari zapletejo, in prej ko slej se, ker se prehitevamo. Se dovolj zavedamo, kako dragocen je naš čas? S kom ga preživljamo? Se vprašamo, ali nas čas z določenim človekom polni ali prazni? Smo ob nekom lahko to, kar smo, taki, kot smo, ali se morda pretvarjamo, da nas ima raje? Se zavedamo, da se imamo pravico družiti z ljudmi, ob katerih nam je prijetno, se počutimo doma, pa čeprav to ni nujno naša družina? In kaj naj storimo, če si ne znamo pomagati in preživljamo dragoceni čas z ljudmi, ob katerih nam telo kliče: pojdi stran! Kako naj si pomagamo med prazniki? Instantnih rešitev ni, pravi Tina Košir, učiteljica joge, kolumnistka, gostujoča predavateljica, ki nam je zaupala, s čim si pomaga sama. Denimo z ljubečo naklonjenostjo. Zamižite in si v mislih zaželite: »Naj mi bo dobro. Naj bom zdrava. Naj bom srečna. Naj bom mirna.« Zdaj pa odprite oči in v miru berite naprej.
Pot navznoter s Tino Košir. Ne moreš govoriti ljudem o krajih, v katerih nisi bil, jih očarati nad lepoto in svariti pred morebitnimi pastmi, če jih nisi sam okusil. Pot navznoter je ena zahtevnejših, po kateri se odpravimo, eni prej, drugi slej, tretji pa morda nikoli (ali pa vendarle tik pred odhodom na drugo stran). Tina se je z jogo srečala pri šestnajstih. V petek, 13., jih je dopolnila 37. Enaindvajset let joge torej. Trikrat po sedem, pa še vedno hodi. Bližnjice niso zanjo. Instantne rešitve tudi ne. Ve, kako je, kadar si super, in pozna pot do tja, ki jo je treba vedno znova prehoditi, čeprav zdaj že miže. Pred dvema letoma je doktorirala, a na titule ne da dosti. Je gostujoča predavateljica na Oddelku za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer poučuje izbirni predmet Indijske študije, in raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Ampak tega, ko sva se srečali, ni izpostavljala. Je pa povedala, da zelo rada uči indijsko filozofijo bodoče učitelje joge. Zanjo je izziv misli akademskega sveta presejati skozi srce. Da, to je velika reč, da nekdo zmore navidez suhoparno znanost oživiti in nahraniti z njo lačne tovrstne hrane za dlje časa.
Nedavno sta dr. Tina Košir in dr. Borut Škodlar na radijskih valovih govorila o čuječnosti. Ustavila sem avto in bila za nekaj minut čuječa. Naj se osredotočimo na stopala, sem slišala in spontano sledila. Tinin glas se je tisti dan, ko že dolgo ni bil več v etru, kar naprej oglašal v meni. Poiskala sem jo in že naslednje jutro bila povabljena na pot navznoter.
Kako si? Super, pa ti? Pripravila sem si blazino v levem kotu prijetne sobe za jutranjo vadbo meditacije. Blagodejno za ta čas je bilo samo slediti njenemu glasu. Že pri šestnajstih je, kot nam je prav na tisto jutro povedala v »uvodni pridigi«, kot imenuje uvodnih nekaj minut, ki jih na vadbi joge posveti tečajnicam, stopila na pot joge. Tedaj okorno telo se je začelo spoznavati z orodji, in s temi se je čez oblačno, deževno in vihravo vreme dokopala do modrine neba. Do mehkobe, ki jo je občutila in ve, da obstaja tudi v dneh, ko jo življenje še vedno skuša, preverja, kleše, razbija, trga in hkrati sestavlja v nekaj lepega.
Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
