Okoljevarstveniki v Zasavju so si za zdaj oddahnili. Po sedmih letih je Agencija Republike Slovenije za okolje sprevidela velikansko napako, ki so jo delali pristojni ob izdajanju vseh dosedanjih dovoljenj trboveljskemu podjetju Lafarge Cement, in zavrnila njegovo vlogo za novo dovoljenje. Če bi bilo vse prav, bi bilo zgodbe tukaj konec in nevarnih odpadkov v Zasavju ne bi več sežigali. Ker pa ni vse prav in ker je slovenska politika nepredvidljiva, se v Eko krogu zdaj sprašujejo, kaj sledi ter kdo in kako bo spet trgoval z življenji Zasavcev.

Zmešnjava s postopkom

Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za vse večje industrijske onesnaževalce okolja obstajata dva postopka, lažji in težji. Lažji velja za tiste onesnaževalce, tudi sežigalnice odpadkov, ki so na dan uveljavitve evropske IPPC-direktive (18. september 2004) to dejavnost že izvajali in so imeli za to tudi že vsa potrebna dovoljenja. V tem primeru govorimo o obstoječi, stari napravi. Če je industrijski obrat začel opravljati neko dejavnost oziroma zgradil naprave, ki mu to dejavnost omogočajo, po 18. septembru 2004, pa ga obravnavajo kot novo napravo in postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je podrobnejši ter strožji. Lafarge Cement iz Trbovelj, ena od cementarn multinacionalke Lafarge, ki deluje v 76 državah sveta, je leta 2009 od Agencije RS za okolje dobil dovoljenje po lažjem postopku, čeprav bi ga bil moral po težjem. Razlika je očitna, ob tem pa je treba povedati, da je ministrstvo za okolje in prostor že leta 2003 Lafargeu Cementu – brez postopka – za eno leto dovolilo sežig nevarnih odpadkov. Pristojni so šele zdaj, po sedmih letih pomanjkljivo nadzorovanega, surovega zastrupljanja Zasavja in zadnjih dveh letih neprestanega sežiganja nevarnih odpadkov, prisluhnili okoljevarstvenim aktivistom Eko kroga in zavrnili ponovno vlogo Lafagea po lažjem postopku ter ga usmerili na težjega. Zgodilo se je samo to, kar  bi se moralo zgoditi vsaj leta 2009, v resnici pa prej, a se ni.
 

Okolje – prepovedana tema. Že stara cementarna v Trbovljah je s svojim nizkim dimnikom močno onesnaževala okolje, in če bi Zasavci vedeli, kaj jih čaka s prihodom francoskega Lafargea, druge največje proizvajalke cementa na svetu, najbrž stare cementarne nikoli ne bi prodali. Pa saj v resnici Zasavci niso imeli nobene besede, staro cementarno so prodali politiki, ki so v tistem času sedeli na pomembnih stolčkih v občini in v državi in ki so bili ves ta čas sumljivo močno zainteresirani, da Lafarge nemoteno sežiga odpadke, čeprav s tem svinja Zasavje z osupljivo visokimi emisijami najnevarnejših strupenih snovi. Ko so leta 2001, dve leti pred prihodom Lafargea v Trbovlje, objavili raziskavo o stopnji onesnaženosti okolja v dolini in vplivih tega na zdravje ljudi, je bilo rečeno, da dolina ne prenese nobenih novih onesnaževalcev, obstoječe pa je treba sanirati. »Do podobnih rezultatov so prišli tudi v Šaleški dolini, a tam so odgovorni stopili skupaj, se dogovorili, začeli sanacijo svoje doline in danes imajo že vidne rezultate. Šaleška dolina se je vitalizirala in živi, Zasavje pa umira,« pravi Uroš Macerl, predsednik Eko kroga. »Odgovorni so raziskavo skrili v predal, okolje je postalo v Zasavju prepovedana tema. Le v občini Zagorje ob Savi sta se župan in celoten občinski svet resno lotila tudi ekoloških problemov in to je danes edina zasavska občina, ki prosperira. Na drugi strani pa je država v Trbovlje pripeljala Lafarge in mu že takoj leta 2003 na lepe oči, brez kakršnegakoli postopka, dala začasno dovoljenje za sežiganje strupenih odpadkov! Dovoljenje je izdal takratni okoljski minister Janez Kopač.«

Odpovedali znanost in politika. V vsem tem času so v Lafargeu sicer opravljali meritve, a le tedaj, ko so vedeli, da ne bodo pokazale previsokih emisij, se pravi previsokih vrednosti izpustov strupenih snovi v zrak. Zakonsko obveznih trajnih meritev niso opravljali, izvajali so le občasne, nekaj ur na leto. Te občasne meritve seveda niso opravljali ob izpadih filtrov, ko gre v zrak največ strupov. Pozneje pa so celo tako pridobljene in prilagojene podatke popravljali. Lafargeu Cementu je bilo tako rekoč omogočeno neomejeno onesnaževanje. Podobno se je manipuliralo tudi s podatki o kakovosti zraka v Ravenski vasi, ki leži tik nad cementarno. In pod takšna skrpucala sta se bili pripravljeni podpisati kar dve strokovni znanstveni instituciji, Zavod za zdravstveno varstvo Maribor in Elektro inštitut Milana Vidmarja iz Ljubljane. Vse to zgolj zaradi denarja. Če tega ne bi storili, bi izgubili dober posel. Meritve je namreč plačal – Lafarge.

 

Več v Jani št. 30, 26. 7. 2011

 

Tekst: RENATA AŽMAN, foto: JAKA KOREN