Primož Lavre

Čeprav Arjan Pregl nima in še dolgo ne bo prejemal pokojnine, posamezniki iz točno določene stranke pogosto kritizirajo njegove slike. Posledica je, da prejema tudi hude grožnje. Pred dnevi je tako na družbenem omrežju pokazal ilustracijo obešenca, ki ji je sledilo sporočilo, da naj bi tudi njega čakalo enako. Grožnja z obešanjem torej za človeka, ki ni ne morilec, ne vojni dobičkar, ne posiljevalec, ne tat. Vse, kar je Arjan naredil, je kup umetniških del in družbena kritika, ki jo deli tako na svojih omrežjih kot včasih v tradicionalnih medijih. Je torej že drugačno mnenje dovolj za krute napade?

Vedno ste bili družbeno angažirani in zato pogosto tarča politično motiviranih napadov. Ampak ilustracija obešenca s pripisom »tole te čaka« je res grozljiva. Kako sprejemate take napade?

Poskušam jih ne jemati osebno. A včasih pride do zasičenja, ko o sebi berem le žalitve in svinjarije. Ali pač v primeru, ko dejansko pride do groženj. Imam že precej debelo kožo, a ko sem bil pred časom v Londonu in nekaj takih komentarjev bolj kot ne slučajno pokazal znanki, ki tam živi in ne pozna situacije pri nas, je skoraj zajokala. To dejansko ni normalno. Da so vir hujskanja prav trenutno največja politična stranka in njeni voditelji, je zelo skrb zbujajoče za vse umetnike. 

Grožnjo z obešanjem sem prijavil policiji. Dejansko se sicer (še) ne bojim za svojo varnost, a da pride do tako odvratnih reakcij kot stranskega produkta političnega referenduma, je globoko skrb zbujajoče za družbo.

Tako kot Majo Smrekar tudi vas izpostavljajo desni politiki. Pa sploh poznajo vaše umetniško delo?

Kar se Maje tiče, je ta gonja res nekaj najpritlehnejšega, kar lahko politika stori. Si predstavljate, povsem po človeški plati, kako se mora umetnica počutiti, ko so nahujskali 400.000 ljudi proti njej? Njej osebno? Z njeno sliko, vzeto iz konteksta. Vsi jo zdaj razumejo na izrazito negativen, velikokrat celo sovražen način in povsem napačno predstavljeno. Ona je vendar izjemna umetnica, profesorica na akademiji in na najpomembnejših festivalih sodobne umetnosti nagrajena z najvišjimi priznanji. Zelo podobno je s fotografijo Simone Semenič, ki so jo tudi neprestano delili v sovražnem kontekstu, pa je tudi izjemna dramatičarka, mednarodno nagrajena umetnica.

Od mojih del pa vedno na plano privlečejo tistih pet slik, ki jih zdaj že poznajo. Pa ne z razstav, na razstave ti ljudje verjetno ne hodijo pretirano. A ko kakšno žaljivo objavo o meni objavijo visoki politiki, od bivših ministrov in še višje (recimo Janez Janša je to počel še kot premier in danes kot najmočnejši opozicijski politik), se potem žaljenje kot po navodilu še intenzivira, komentarjev je nepregledno veliko. No, reakcije ljudi, ki moje slike vidijo v živo, brez teh političnih »navodil«, so običajno precej nasprotne. Ljudem se zdijo slike običajno lepe, duhovite, barvite …

Kako ste doživljali napade na umetnike zaradi nedavnega referenduma?

Ta zgodba je resnično izjemno žalostna. Saj tisti trije do štirje dodatki k pokojnini na leto zares ne bi šli nobenemu v škodo, to je bilo povsem postranska reč. Kaže, da bo šlo dodatno resno povišanje obrambnega proračuna povsem brez problema mimo, dodatki za več stokrat manjšo vsoto pa so odprli tako brezno čustev. A populistična politika ve, kako se aktivira potlačeno jezo in zavist. Kritične umetnosti avtoritarna politika tudi drugače dejansko nikoli ni marala, pa naj je šlo za Hitlerjevo Nemčijo (besedo »izrojen« so v umetnosti uporabljali tako nacisti kot danes naša desnica), Maovo Kitajsko, sodobno Rusijo … Kritična misel je danes v napoto tudi Ameriki, Madžarski in celo v današnji Nemčiji je skorajda nemogoče izreči kakršnokoli kritiko Izraela ali obsoditi genocid v Gazi.

No, kakorkoli, nikoli ni šlo za tistih nekaj pokojnin, ki bi jih peščica res vrhunskih umetnikov dobila nekaj let pred koncem življenja. Realno je le SDS potrebovala nekaj za predvolilno temo in je pač izbrala ter zlorabila slovensko umetnost in umetnike.

Treba je pa reči, da se tudi vladna politika ni izkazala. Več bi morali vložiti v to, da razkrije vse laži, ki so jih širili predlagatelji referenduma. Ta zakon je bil dejansko bolj tehnične narave, urejal je le kriterije. Mimogrede, omenjeni umetnici sploh še ne dosegata pogojev za najvišjo pokojnino, čeprav so širili njuni podobi. Že to je bila manipulacija. Pa laž, da se Prešernovo nagrado dobi za eno delo. To pač ni res. Pa preostali upokojenci ne bodo imeli nič manjše pokojnine zaradi teh dodatkov. In tako dalje. Četudi so pozvali k bojkotu, bi morala vladna stran na vse pretege braniti zakon, področje, razkrinkavati laži, v kampanjo povabiti umetnike, da bi govorili o dejanskem stanju na svojem področju, in podobno. Na koncu bomo najkrajšo potegnili ustvarjalci. Slovenski desnici je, ob vzvišenosti (ali pač naivnosti) levice, uspelo ustvariti novega državnega sovražnika.

Mimogrede: seveda se lahko vsakdo sam odloči, ali bo nekaj gledal in poslušal, ali mu je všeč ali ne. Dobra umetnost ni le nekaj lepega za nad kavč. Sicer je tudi to, a predvsem je odprta reč in dejansko daje vsakomur možnost, da se ga dotakne, da opazi svet na novo, opazi nekaj novega v sebi. Ne more pa vsakdo dajati strokovnih sodb o umetnosti. Miles Davis je nekoč dejal, da je dolga leta vadil, da je prišel do svojega načina igranja, in da pač ne more obiskovalka pričakovati, da ji bo v petih minutah jasno, kaj igra.

Kako pa se v resnici preživljajo umetniki, ki jih poznate?

Poleg tega, da slikam, hkrati predavam, ilustriram, oblikujem knjige, pišem, doma korigiram seminarje, diplomske in magistrske naloge. In podobno je z veliko večino kolegov. Da sploh lahko počnemo, kar je v osnovi naš prvotni namen, se ukvarjamo s celo plejado drugih stvari. Skratka, ta fama, da smo umetniki leni in lagodno živimo na račun davkoplačevalcev, nima z resničnostjo prav nikakršne zveze. Žal.

V predreferendumskih debatah so politiki komentirali, da bi za umetnike morali poskrbeti v času aktivnega delovanja. Si obetate pozitiven premik?

To sem v zadnjem soočenju na RTV takoj opazil. Skupina ljudi s 4.000 evri plače iz javne blagajne je govorila volivcem, da jim kradejo umetniki, ki imajo po končani delovni dobi po 650 evrov pokojnine. Cel studio, in še predvsem »desna« stran, je bil glasen v tem, da nimajo prav nič proti umetnikom, kje pa, le dodatki k pokojninam jih motijo. Da je treba omogočiti pogoje, da bodo umetniki v času aktivnega življenja lahko nemoteno delali, da bodo imeli dobre pogoje in možnosti … Od razpisa referenduma naprej sicer s strani te iste politike berem le, da bi odvzeli še tiste pravice, ki jih umetniki že imamo. No, če (fizičnih) groženj sploh ne omenjam. A eden najpomembnejših živečih slikarjev na svetu, Gerhard Richter, je nekoč dejal: »Umetnost je najvišja oblika upanja.« Upajmo torej.

Mislim, da je v Sloveniji kljub vsemu še dosti ljudi, ki cenijo umetnost, ki uživajo v lepoti, ki se pustijo presenetiti in si mogoče celo dopustijo, da jih umetniško delo premakne nekam, kjer še niso bili. Kar dejansko je namen umetnosti. Če ste to vi, pojdite na koncert avtorske glasbe, kupite sliko ali vsaj grafiko, pojdite v knjigarno po knjigo poezije, na gledališko ali plesno predstavo. Za vas, umetnike in celotno družbo bo to ena najboljših investicij, kar jih lahko naredite.



CITAT: »Kaže, da bo šlo dodatno resno povišanje obrambnega proračuna povsem brez problema mimo, dodatki za več stokrat manjšo vsoto pa so odprli tako brezno čustev.«


CITAT: »Na koncu bomo najkrajšo potegnili ustvarjalci. Slovenski desnici je, ob vzvišenosti (ali pač naivnosti) levice, uspelo ustvariti novega državnega sovražnika.«

***null***