Mateja J. Potočnik

Vesna Pernarčič je odlična in večkrat nagrajena igralka Prešernovega gledališča iz Kranja. Čeprav sprva ni razmišljala o umetniškem poklicu, je bila od malega prijazno usmerjena vanj. Njen oče Jože je namreč »tausendkincler«, vse, kar prime v roke, mu uspe. Grafični oblikovalec je v časih, ko se je gradilo s samoprispevki, začel izdelovati lutke, ki jih v vrtcih in šolah po nekdanji skupni državi ni bilo.

Od tod pa do predstav za otroke, najprej za tiste iz bloka, nato pa še za številne druge, je bil le korak. In ko je na križarjenju prebiral biografijo Edith Piaf ter poslušal njene pesmi, je hčerki naredil eno najuspešnejših predstav v Sloveniji, ki je tudi po dvajsetih letih še vedno razprodana. Oba imata prekrasne spomine na odraščanje in družinsko življenje med lutkami.

Jože se z nostalgijo spominja odraščanja v Ljubljani. »Bila je precej manjša kot zdaj. Otroci pa smo bili bolj povezani z naravo. Zelo sem užival, ko smo s taborniki peli in hodili na tabore.

Še posebej nepozabno je bilo leta 1966, ko smo člani šišenskega voda Rožnik zastopali Jugoslavijo na srečanju v Berlinu, kamor so prišli predvsem taborniki iz vzhodne Evrope. Star sem bil štirinajst let, in to je bilo najbolj razburljivo potovanje mojega življenja: v Nemčijo smo se odpravili z nahrbtniki in vlakom. Tekmovali smo v športnih aktivnostih in kulturi. Tomo Pirc, ki je bil nato glasbeni urednik na Radiu Slovenija, je prejel srebrno medaljo na tekmovanju mladih talentov, jaz pa sem za deklamacijo dobil zlato,« se spominja Jože, katerega starši niso bili povezani z umetnostjo.

Edino babica iz Nabrežine pri Trstu je pela na koru in med vojno, ko so v Trst prišli Italijani, vpila: 'Živela, Avstro-Ogrska, dol Italija'. Seveda so bile posledice. Gojila pa je tudi slovensko pesem. Jože se je po končani šoli kot grafični oblikovalec zaposlil v tiskarni, z veseljem pa je priskočil na pomoč v udarniških časih samoprispevkov, ko so državljani gradili infrastrukturo in vrtce.

Pionirska leta

»Leta 1977 smo v okviru akcije Tu smo, vaši smo zbirali samoprispevke za gradnjo in opremo vrtcev po vsej Sloveniji. Spomnil sem se na naprstno gumijasto lutko, ki sem jo kot otrok dobil iz Italije po likih Walta Disneyja. Začel sem delati rokavičke lutke, da bi se otroci igrali z njimi. In ker se česa podobnega pri nas takrat ni dobilo, me je gospa Kocjančič prosila, ali bi za slovenske vrtce naredil komplete lutk, s katerimi bi se otroci igrali. Komplet sem razstavil še na sejmu v Celju Vse za otroka in zanj dobil bronasto plaketo.

Dobil sem toliko naročil, da sem odprl obrt, začel delati lutke in jih prodajati po vsej Jugoslaviji. Na sejmih sem pobiral nagrade drugo za drugo, celo na bienalu industrijskega oblikovanja. Izdal sem celo knjigo Čudoviti svet lutk, v njej so bili kroji za izdelavo lutk. To so bili luštni časi. Veliko sem delal in potoval po vsej skupni državi. Seveda pa vsem to ni bilo všeč, saj so v tistih časih obrtnike gledali postrani,« se spominja Jože in dodaja, da je z lutkami dihala vsa njegova družina.

Skupaj z ženo in otrokoma (poleg hčerke Vesne ima sina Mateja) je pripravljal otroške predstave v bloku. Najprej na Glinškovi ploščadi, ko pa so se preselili v Fužine, je tam za otroke vsako leto pripravil prihod Dedka Mraza in igrico, vanjo je vključil vse otroke. To jih je zelo povezalo, saj so skupaj s starši šivali kostume, vadili za nastop, dobri decembrski mož pa je bil njegov prijatelj Marjan Paternoster. »Pravljice smo prilagodili tako, da je vsak otrok dobil svojo vlogo. Sneguljčica je tako imela devet palčkov,« se muza Jože, ki je vlogo zaupal komaj štiri leta stari hčerki.

Sto plat za prijatelje? Mala mal'ca! 

»Oče je bil od nekdaj nadvse aktiven, zabaven in vedno za štose. Pri nas doma je bilo vedno zelo veselo, hrupno in zabavno. Mama je veliko prenesla, vedno je za vsak slučaj kuhala za deset ljudi, saj ni nikoli vedela, koliko jih bo prišlo na kosilo. Nismo se prepirali, temveč se je veliko pelo in zabavalo. Jaz sploh nisem mogla zaspati, če ni bilo zabave, prevelika tišina me je motila. Bila sem vajena pogovorov, glasbe …

Mama je veliko prenesla, vedno je za vsak slučaj kuhala za deset ljudi, saj ni nikoli vedela, koliko jih bo prišlo na kosilo.

Veliko smo hodili tudi na piknike. Tisto so bili čisto drugi časi, ljudje so kar tako, mimogrede, prišli na obisk, se družili in klepetali. Oče je tudi veliko pomagal prijateljem. Naredil je več kot sto plat (temeljnih plošč za hišo, op. a.), saj so takrat vsi sami gradili, prijatelji pa so jim pomagali. Plačilo je bilo pol klobase in deci cvička.

Zdaj je precej drugače, če se ne najaviš na obisk vsaj tri tedne vnaprej, ni nič od druženja,« je kritična Vesna, ki je od malega veliko pomagala očetu pri izdelavi lutk: polnila jih je, jim lepila oči …

Igra namesto psihologije

»To je bil del mojega življenja, oče je imel še sitotisk, pa sem pomagala še pri izdelavi grafik. K nam so veliko hodili slikarji, jaz pa sem se igrala z lutkami, ki mi jih je izdelal oče. Tako tudi predstav, ki jih je pripravljal, nisem doživljala kot gledališče, temveč kot igro in zabavo. Zame je bilo to čisto naravno in nisem imela nobene treme. V srednji šoli sem hodila k Barici Blenkuš. Nisem razmišljala o vpisu na AGRFT, saj sem ves čas govorila, da bom psihologinja. Potem pa sem se spontano odločila za akademijo,« se spominja Vesna in dodaja, da je očeta skoraj kap. Govoril ji je, da bo ostala brez študija, če je ne bodo sprejeli, vendar jo je kljub temu podprl.

Preberite tudi:

• Igralka Mojca Funkl bi šla za prijateljice tudi na konec sveta
• Anja Ramšak z možem in psičko raziskovala Korziko
• Znani Slovenci soglasni: družina jim pomeni največ

Neverjeten razred

»Na akademiji mi je bilo lepo, nabrala sem si krasne spomine. Pri Borisu Cavazzi smo bili krasen letnik. Z Urošem Smolejem, Tadejem Tošem, Rokom Viharjem, Markom Mandićem, Karin Komljanec, Vesno Slapar, Danijelom Malalanom in Barbaro Medvešček se še danes srečujemo, kolikor nam dopušča čas,« razlaga Vesna, ki je, ko je prišla z akademije domov, rada prepevala.

Očetu je bil všeč njen glas, in ko je na dopustu prebiral biografijo Edith Piaf in poslušal še njene pesmi, se je domislil, da bi za hčerko napisal predstavo Edith. Takrat se je že loteval drugih stvari. Ob razpadu nekdanje skupne države je namreč čez noč ostal brez dela.

Operacija kolka v Afriki

»Tako sem se moral čez noč lotiti drugih stvari. Videl sem, da se je veliko gradilo, in našel novost – mavčne (knauf) plošče. Ustanovil sem podjetje in se lotil posla. Dobro mi je šlo, med drugim sem pomagal pri prenovi hotela Union. Tam je bil Cafe Teater pa sem pomislil, da je prostor kot nalašč za predstavo moje Vesne, ki sprva ni bila navdušena, da bo nastopila kot Edith Piaf, a sem jo nekako prepričal. Napisal sem tekst, režijo zaupal Tijani Zinajić, ki je bila navdušena.

Predstava je bila velika uspešnica. Samo v unionski dvorani smo jo izvedli več kot tridesetkrat! Nato smo jo v dvajsetih letih izvedli še velikokrat, vsakič je bila razprodana, nazadnje na začetku letošnjega leta v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Z Edith smo večkrat obredli vso Slovenijo, Vesni pa je prinesla nagrade doma in v tujini,« je zadovoljen Jože, ki obišče vse Vesnine premiere in na njih zelo uživa.

V tem času pa je imel tudi kar nekaj zdravstvenih težav. Leta 2020 ga je zadela možganska kap. Bil je nepokreten, mnogi so mislili, da se bo poslovil s tega sveta, vendar se je postavil na noge. Predlani pa je šel na safari v Kenijo, tam padel in si zlomil kolk. V Keniji so ga operirali in poslali domov. Po kapi žal ne more več igrati in pripravljati brezplačnih predstav za otroke, zato pa rad preživlja čas z vnuki. Vesna ima tri sinove: 22-letnega Filipa, dve leti mlajšega Lovra in osemletnega Krištofa.

Mateja J. Potočnik

Obdana s tremi mušketirji

Na vprašanje, kakšno je življenje s tremi fanti, pove: »To so moji trije mušketirji, starejša sta že šla od doma: Filip gre po mojih stopinjah, Lovro bo pa slikar, saj je vpisan na ALUO, zelo ga zanima tudi računalniški svet. Za prvega otroka mi je bilo vseeno, kakšnega spola bo, želela sem si samo zdravega dojenčka. Drugič sem pričakovala punčko, pa je bil spet sin, tretjič pa sem se sprijaznila s fantkom. Vidim, da je tako najboljše, saj se spoznam na fante. Vsi trije so mi dobro uspeli.«

Sinovi se dobro razumejo tudi z bratrancem in sestrično, otrokoma brata Mateja. Dedek Jože jim je naredil hiško na drevesu, pisal jim je pesmi, naredil kopico predstav. Zelo je povezan tudi s svojima otrokoma. Vesni je pomagal pri prenovi stanovanja – z veseljem je sprejela njegove nasvete, saj se ne spozna samo na umetnost, temveč tudi na gradbeništvo. Skupaj z mamo pa jima je hvaležna tudi za čuvanje otrok.

Za prvega otroka mi je bilo vseeno, katerega spola bo, želela sem si samo zdravega dojenčka. Drugič sem pričakovala punčko, pa je bil spet sin, tretjič pa sem se sprijaznila s fantkom. Vidim, da je tako najboljše, saj se spoznam na fante. Vsi trije so mi dobro uspeli.

»Igralski poklic se nikoli ne neha. To je način življenja. S tega vlaka težko izstopiš, tudi če hočeš. Moraš imeti zelo jasno idejo, kaj drugega bi počel. Ko se enkrat odločiš za igralstvo, nimaš več možnosti za drugo. Zato se igralci tako težko poslovimo od svojega poklica. Zavedam se, da bi bila moja pot veliko težja brez podpore domačih.

Za očeta sem že povedala, brat, ki trenutno dela v banki, pa mi kot tonski mojster pomaga pri Piaf. Mama Zdenka je ničkolikokrat priskočila na pomoč pri čuvanju otrok in včasih še prodajala vstopnice za predstavo. Zahtevno je biti igralec z otroki, saj brez pomoči staršev ne gre,« iskreno sklene.

Vesna o očetu Jožetu: »Moj oče je bil vedno malo poseben. Ves čas se je šalil, je zelo duhovit človek, zelo drugačen od drugih očetov, ki so na roditeljske sestanke v šolo prihajali v oblekah in kravatah, moj pa v kratkih hlačah in rdečih supergah s tenisa. Pri nas doma je bilo vzdušje vedno sproščeno, veliko smo se zabavali. Vedno me je podprl, tudi ko sem imela svojo plesno skupino Hot line in z njo nastopala v kleti.«

Jože o hčerki Vesni in njenem bratu Mateju: »Tako rad sem imel ta otročka, čisto sem bil navdušen nad njima! Pisal sem jima pesmi, izdeloval lutke, pripravljal predstave. Zelo uživam tudi z vnuki. Kakšno hišico na drevesu smo naredili skupaj! Pa vnukinja, kako me zna oviti okoli prsta!«

 

Mateja J. Potočnik